Hanif Kureishi: Polnoč ves dan

Nakrizirani srednjeletniki

Kureishi, ki ga poznamo po nekaj precej radikalnih romanih, recimo po Budi iz predmestja, Intimnosti, po Nekaj ti moram povedati ali pa scenariju za Pralnico, je znan po problematiziranju manjšin. Kot v Londonu odraščajočemu Pakiju, ki se druži hkrati z dobro situiranimi dinastijami z Daljnjega vzhoda in obenem z novopečeno aristokracijo s področja industrije zabave, mu je uspelo ujeti v presečišče in ubesediti trenutek postthatcherjanske Anglije.

Vendar to v tokratnih zgodbah s preloma tisočletja ni več problematizirano, je bolj za zraven, čeprav se ljudje s prepoznavnimi etničnimi imeni še pojavljajo, čeprav je še nekaj filmskih producentov. Bolj ga zanima nekakšen srednji sloj, tudi udje kulturniškega proletariata ali pornografske industrije, ki se prebijajo iz dneva v dan, se ga pomalem zadevajo, se ga veselo nalivajo in imajo potem težave z rekonstrukcijo prejšnjega večera. Toda stvari niso več radikalne. Niti niso v pripovednem fokusu niti jih ne pripelje do skrajnih meja, to so pač ljudje, ki živijo s poklicem bolj kot zanj, ki imajo potrebo po spremenjenih stanjih zavesti, če ravno ne delajo, vendar ni v tem nobene notranje napetosti. Ta je zdaj predvsem v partnerstvu, v sovražnih odnosih z bivšimi, v ignoranci, boleči ignoranci tistih, s katerimi so si obetali preživeti ostanek življenja, dokler ni stvar odgnila. Nekje zraven so otroci, trmasti in razvajeni, s svojimi zahtevami, recimo tudi po ponovnem prividu srečne družine. Ali pa se možaka srečata in mož nagovarja ljubimca, naj pusti njegovo ženo, takšne stvari, patetične, bedne, vsakdanje; nošnja stolov v novi dom, negotovost, ali bo v drugo šlo, ali je mogoče preskočiti razliko v letih, v kaj bo odraščal otrok, ki je še v trebuhu.

Vendar Kureishijeve osebe kljub prelomnim, usodnim odločitvam ne delajo velikih dram, manjka jim idej in norosti, tudi kadar so nerazumne, vedno poplaknejo tablete s prav viskija, da jih rešijo, in ostanki stasti so popisani bolj pridušeno, kot da skozi vato ali filter, mogoče tudi tisto kopreno, ki jo čez vse poveznejo mamila in njihova izostrena, poudarjena vseenost. Ravno ta spleen, ta melanholija velikega mesta, v katerem niso čisto doma, ker pojem doma zanje ne obstaja, niti kot spomin, je verjetno najbolj določujoča lastnost te proze, in tudi izpisana je skozi melanholijo, ki jo prinese spoznanje, da so trenutni uspehi ali neuspehi samo še postaje na vrtiljaku, na katerem se vse tisto visoko slej ko prej spusti, če se že tisto z najnižje točke ne more več dvigniti. Bolj sem užival v njegovih daljših delih.