Grega Repovž

Grega Repovž

12. 5. 2012  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Videz učinkovitosti

Na prvi pogled se zdi, da je vlada briljantno izpeljala pogajanja o varčevalnih ukrepih: najprej je s svojimi predlogi pripeljala javni sektor, sindikate in tudi pretežni del državljanov na konec z živci, nato popustila in s tem naredila varčevalni paket sprejemljiv. Še več: zdi se, da ji je uspelo z enim paketnim zakonom urediti vse tisto, kar je prejšnja vlada poskušala narediti z eno za drugo padlo reformo.

Vendar gre pri tem le za vtis. Sedanja vlada se namreč ni lotila sistemskega spreminjanja, strukturnega preoblikovanja, ampak golega rezanja stroškov oziroma ravno tistega, od česar se prav v tem tednu Evropa dokončno poslavlja. Varčevanje zaradi varčevanja se je izkazalo za napako. A Slovenija je ta teden naredila točno tisto potezo, ki je po kriznem vrtincu še dodatno po glavi udarila Grčijo, Španijo in Irsko – z zategovanjem pasu so si te države vzele še tisto malo sape, ki so jo imele. Že samo varčevalna histerija je pri nas v zadnjem merjenem mesecu povzročila močan padec prodaje na drobno – pri čemer do dejanskega zmanjšanja razpoložljivega denarja prebivalstva sploh še ni prišlo.

Najhuje pri tem je, da je nacija v tej krizni histeriji nasedla nevarnemu populizmu. Javni sektor danes velja za vse druge za neko ogromno skupino ljudi, ki živi na plečih preostalih, ki pa v resnici delajo. In morda bi morali sindikati javnega sektorja pripraviti kar posebno akcijo izdajanja obračunov, da bi ljudem lažje predstavili vlogo javnega servisa – podobno kot danes že delajo v bolnišnicah. Kaj želimo reči? Ko pridemo v zasebno ordinacijo, nam je jasno, da je tista medicinska sestra plačana in da je zdravnik plačan, da delujejo v poslovnih prostorih, ki so sami strošek, in da imajo tudi stroške obratovanja. Da si mora zobozdravnik na primer kupiti stol, na katerega nas posede. In nekaj najbolj normalnega je, da nam za storitev izstavijo račun. Zakaj nam ne bi nekakšen obračun dela odslej izstavljali na primer tudi učitelji, sodniki in drugi? Te račune namreč plačujemo posredno, prek davkov in prispevkov – a zato njihova dejanska vrednost ni nič manjša, njihovo delo ni nič manj realno in resno. Le predstavljamo si jih ne.

A javni sektor je le ena od žrtev. Glavna žrtev sprevržene logike pa je kar prebivalstvo kot celota. Prebivalstvo bo odslej plačevalo enako, od države pa bo dobilo manj. To je bistvo varčevalnih ukrepov. Sistemsko in strukturno pa se ni spremenilo nič. Le storitve države so odslej okrnjene. A te storitve so v resnici država, ne pa na primer zastava in grb.

Vse je bilo že videno, nič novega nismo zapisali, vse to so že izkusili v prenekateri evropski državi, ne nazadnje v Italiji. In prav ta teden je tudi italijanski premier v diplomatskem jeziku rekel, da se tega ne gre več. A le zato, ker si je to upal pred njim že reči zmagoviti novi francoski predsednik. Doslej ni imel nihče poguma za tako izjavo.

Dan po zmagi Françoisa Hollanda je bila ena glavnih novic, da so se finančni trgi negativno odzvali na njegovo izvolitev in da so obresti na francoske državne obveznice zrasle. To je bila v resnici tiha grožnja Hollandu, morda celo bojna napoved. A zdi se, da se novi prvi Francoz ne namerava več podrejati temu diktatu. In zanimivo, ni osamljen. Tudi Mario Monti se je oglasil, rožljati pa začenjajo tudi druge vlade, ki so jih doslej finančni trgi držali za goltanec.

Nekatere vlade pa še vedno prikimavajo finančnim trgom. Seveda ne brez razloga. Finančni trgi namreč še zdaleč niso brezimni. Ne, dejansko je finančni trg le drugo ime za tiste družbe, ki se ukvarjajo s špekulacijami na finančnih trgih in tudi v času krize dosegajo izredne dobičke, od bank do raznih skladov. In za temi družbami na koncu stojijo ljudje, lastniki. Sarkozy se je s tovrstnimi mogotci na primer rad družil. Se morda z njimi druži še kakšen drug oblastnik?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.