Veljko Njegovan

11. 5. 2012  |  Mladina 19  |  Kultura

Tindersticks: »Ni več krvi, znoja in solz«

Po dveh letih premora se v Slovenijo vračajo kultni britanski melanholiki

Tindersticks

Tindersticks
© Miha Fras

Britanska skupina Tindersticks je na glasbenem zemljevidu navzoča že od leta 1993. Tedaj je Otok zaznamoval fenomen britpopa, kar je skupini samo pomagalo pri mednarodni prepoznavnosti. Zaradi melanholičnega glasbenega izraza, prežetega z močno izraženimi izpovednimi besedili in značilnim vokalom Stuarta Staplesa, se je kmalu uvrstila med kultne bende tedanjega britanskega undergrounda. Deveti studijski album, The Something Rain, jo bo na turneji dve leti po njenem zadnjem obisku znova pripeljal v ljubljanski Kino Šiška. Pred koncertom smo se pogovarjali s klaviaturistom Davidom Boulterjem.

Na ovitku vašega novega albuma preberemo, da je posvečen nekaterim ljudem, ki ste jih izgubili. Koliko je to vplivalo na ustvarjanje albuma in splošno razpoloženje na njem?

Kadar izgubimo ljudi, ki jih imamo radi in so pomembni v našem življenju, ne gre zgolj za izgubo. Pravzaprav gre za mešanico čustev, občutkov in spominov, povezanih z njimi, z nami in našo lastno smrtnostjo. Nekateri med njimi so doživeli častitljivo starost, drugi so nas zapustili prezgodaj. Tretji so preprosto umrli. Album se precej ukvarja s tovrstnimi čustvi, hkrati pa tudi s popolnoma drugačnimi stvarmi.

V vaših pesmih je pogosto opaziti nekoliko temačne elemente in občutke. So ti elementi avtobiografski?

Če jih ne bi začutili, ne bi pisali o njih. Potemtakem bi bilo naše ustvarjanje zgolj nastopaško.

Chocolate, otvoritvena skladba novega ploščka, nam predstavi čudaško zgodbo, ki se vam je verjetno pripetila, ko ste še živeli v Nottinghamu. Pogrešate to mesto ali gre zgolj za nostalgijo po časih vaše mladosti?

Pri komadu Chocolate gre bolj za občutek, ki me nekoliko prestavi iz lastnega življenja. Podobno, kot če bi šli v vodo, ne vedoč, ali bomo plavali ob obali ali se bomo podali na odprto morje. Seveda gre tudi za malce nostalgije. Vsekakor pa bolj opisuje iskanje seksa kakor nostalgijo po moji mladosti.

Od začetka kariere pa do danes ste zamenjali nekaj glasbenih založb, vendar ostajate pri neodvisnih. Kako je glasbena industrija vplivala na vaše delo v vseh teh letih? Mislite, da je kriva za slabe razmere v današnji popularni glasbi?

Prve štiri albume smo izdali pri družbi Polygram, potem smo sodelovali z Beggars Banquetom, verjetno največjo neodvisno založbo. Res je, multinacionalke so bile lakomne in so se večino časa ukvarjale s seboj in s svojim zaslužkom. Po invaziji spleta so se stvari nekoliko spremenile – splet nam je predvsem olajšal neposreden dostop do poslušalcev. Vendar gre za dvorezen meč. Sam sem se dvanajst let klatil z različnimi manjšimi skupinami, preden smo končno izdali album ali dosegli nekakšen uspeh. Danes si vas na spletu lahko ogleda na tisoče poslušalcev/gledalcev, ne da bi odigrali kakršenkoli koncert ali šli v spodoben studio. To je lahko izjemno, hkrati pa nič več nima posebne vrednosti. Ni več krvi, znoja in solz.

Po vnovični združitvi skupine vam je uspelo v dokaj kratkem času izdati tri studijske albume in soundtrack z glasbo, ki ste jo naredili za filme režiserke Claire Denis. Kakšna je razlika med ustvarjanjem glasbe za film in vsakdanjim delom v skupini?

Kadar ustvarjamo glasbo za film, se preprosto ravnamo po gibljivih slikah in poskušamo začutiti miselne vzorce Claire Denis. Naša glasba pa predstavlja naše zgodbe, našo lastno domišljijo. Menim, da je dobro, kadar je glasbenik sposoben delati različne stvari. Za ustvarjanje avtorske glasbe in albumov je potrebnega veliko trdega dela, preden dosežemo želene rezultate in ustvarimo popolno zgodbo. Glasba za film je zgolj dodaten lik v filmu.

Obstaja kakšen mlajši izvajalec ali skupina, ki je v zadnjem času naredila močan vtis na vas?

Danes se me glasba veliko težje dotakne kot v času odraščanja. Veliko bolj me zanima nekoliko bolj skrita, čudaška glasba, do katere se po navadi dokopljem sam. Menim, da zares obstaja samo dobra ali slaba glasba. Težava trendov pa je v tem, da se veliko dobre glasbe zgubi, preprosto ne pride do poslušalcev, veliko slabe glasbe pa doseže precej široko ciljno publiko.

Kakšno je vaše mnenje o britpopu, ki je v glasbeni industriji prevladoval ravno v času vaših začetkov? Vam je pomagalo, da niste bili del te zgodbe?

Prepričan sem, da so nas nekateri poskusili stlačiti v to zgodbo. Na srečo smo bili vedno trmasti in smo se od nje odmaknili.

V Ljubljani ste igrali že dvakrat. Kaj pričakujete od tokratnega nastopa? Boste poleg novih materialov igrali tudi stare?

Stare in nove, pa tiste, ki jih že lep čas nismo igrali. Stare komade smo prilagodili novejšim zvokom. Veselimo se nastopa, saj so bili dosedanji letošnji nastopi odlični.

Koncert:
Tindersticks
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 15. maja 2012

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.