Manipulacije pojmov

Bernard Nežmah

18. 5. 2012  |  Mladina 20  |  Pamflet

Teve kamere so nam postregle z odlomki policijske akcije, ki je polovila serijo preprodajalcev orožja in drog. Dogodek deluje kot spektakel, vendar pa bi še bolj sodil v politiko in sicer kot tema za vladni premislek. Eden izmed indicev za policijska posredovanja so bili namreč posamezniki, ki imajo status brezposelnih, živijo in bivajo pa kot razred »nouveaux riches«. Enostavno, tako bogastvo je plod kriminalnih početij.

Toda, kako je nekaj, kar je bilo na oko videti že desetletje in več, šele zdaj postalo objekt pregona??? Kriza z ukrepi varčevanja pri velikem delu prebivalstva je pravzaprav blagodejna, saj izpostavlja doslej ignorirano anomalijo. Opazen del podjetništva se bavi z ilegalnim kriminalnim početjem, naj si bodo gospodarske rabote, prodaje anabolikov, trgovina z ljudmi, orožjem ali drogo. In sedaj nastopi vprašanje: kolikšen del ekonomije to predstavlja? Ker je evidentno, da gre za propulzivno kriminalno podjetništvo, se zastavlja vprašanje, ali ni morda število kriminalistov in davčnih inšpektorjev bistveno prenizko? Oziroma aktualistično – ali je res racionalno, da je vlada v spopadu s policijskimi sindikati? In še pragmatično: ali ni za državni proračun bolj lukrativno, če vidi v ohranjeni policijski plači investicijo, s pomočjo katere potem v zadnji instanci napolni budžet z zaseženim kriminalnim premoženjem in z izterjanimi davki?

Teve kamere so minuli teden uprizorile še en spektakel, ko so lovile nadškofa Franca Krambergerja po cerkvi, v kateri je maševal in birmal. Mediji so namreč pred tem raznesli vest, da mu je Vatikan odvzel škofovske insignije in ga napotil v osamo.

Stanje stvari očitno kaže, da je šlo za novinarsko raco.

Škof, ki je brezbrižno požegnal poslovanje razvpitih Zvonov in Holdingov, in ki se sam ni umaknil, je res klavrn primer katoliškega soočanja z odgovornostjo za bolečo izgubo teh, ki so verjeli, da je denar v teh institucijah na varnem kot v božjih rokah. Toda, če same vernike to ne moti in hodijo k njemu po cerkvene zakramente, je to njihova zasebna stvar. Neplačani delavci »Vegrada«, »Primorja« in »SCT« pač ravnajo drugače in jim na misel na pride, da bi se zgrinjali in častili gospodo, kot so Tovšakova, Črnigoj in Zidar.

Pri teve vnemi letanja za padlimi velikaši človek pogreša podoben pristop drugje, pri realnostih, ki so uničujoče, a jih javno mnenje ne zazna. V »Jani« je npr. ekolog Anton Komat opozoril na intenzivno sečnjo gozdov v Triglavskem narodnem parku, kjer so padale po 180 in več let stare smreke, ki so jih potem kot hlodovino prodali v Italijo. Posledice so namreč dramatične, saj gozd ni le vir zaslužka s sečnjo, temveč je varovalno območje, ki preprečuje erozijo prsti in zagotavlja klimatsko in biotsko stabilnost. To seveda vsi sprejmemo, ko poslušamo o sečnji gozdov v Amazoniji in po indonezijskih otočjih. In potem naslednji hip zajamemo sapo in ničesar več ne vidimo. Toda logika finančnega kapitala se ne omejuje na dežele tretjega sveta, amazonska sečnja prihaja v Slovenijo. Paranoja? Nikakor, francoski »le Nouvel Observateur« poroča o istem problemu v Franciji, kjer izsekavajo starodavne gozdove in hlode odvažajo v lesno obdelavo na Kitajsko.

Doslej se je verjelo, da so gozdarji varovalka, ki bdi in čuva narodno bogastvo, kot so gozdovi. Toda, že v Ljubljani vsem na očeh so gozdarji z lahkoto blagoslovili sečnjo grajskega gozda v turistične kaprice mestnih veljakov. Kako to poteka na odročnih krajih daleč od oči?

Vsekakor problem, ki zadeva vse prebivalstvo, a še nismo uzrli teve posnetka, ko bi reporterji za naročniki in izvajalci tekli z mikrofoni in jih spraševali, zakaj podirajo drevesne očake enega za drugim.

Seveda tudi državljanskih protestov ni slišati, pa tudi aktualna vlada je tu pišmeuhovska kot poprejšnje in poleg Varuha človekovih pravic ne postavi še Varuha narave.

Pred leti se je razmahnil finančni kapitalizem, vse je bilo navdušeno nad splošno rastjo standarda, zdaj pa se množice čudijo nad kolapsom. Veselje nad zaslužkom s pospešeno sečnjo gozdov napoveduje podoben rezultat, ko bodo potem vsi bentili nad dramatično degradacijo prirode.

Vmes se dogajata vsaj še dve degradaciji – jezika in politike.

Vodja »Pozitivne Slovenije« nonšalantno izreka titoistični slogan »Delu čast in oblast«. A kaj to pomeni? – Da delavci zaslužijo čast in oblast? Ko gledamo prizore neplačanih zidarjev »Vegrada«, ki jih mečejo iz lukenj samskega doma, poprej pa so gradili stanovanja po Ljubljani, še nismo doživeli, da bi jih gospod Zoran Janković nagradil vsaj s častjo, ko bi jim pred teve kamerami podelil plakate častnih zidarjev Ljubljane. Besede, ki služijo le kot njegova osebna propaganda.

V politiki pa so najbolj demokratična oblika volitve kot način izbiranja političnih voditeljev. A ta hip poteka po medijih propaganda, v kateri člankarji kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj izničil Boruta Pahorja pri njegovi kandidaturi za predsednika socialnih demokratov. Če se je doslej javil strankin podmladek, ki od njega zahteva, da odstopi od volitev, smo zdaj doživeli nedoumljivo. Njegova protikandidata Igor Lukšič in Patrick Vlačič tudi pledirata za njegov izstop iz predsedniške bitke!??????????? Potem ko je Pahor potrdil kandidaturo, se torej tekmeca ne spopadata z njim s programom ali vizijo, temveč s pozivom k njegovemu umiku pred volitvami.

V Franciji je François Hollande pred zmago nad Sarkozyjem tekmoval leto poprej na primarnih volitvah socialistov, na katerih je ugnal Martine Aubry in Arnauda Montebourga. Pa nismo slišali, da bi protikandidata od njega zahtevala, da naj odstopi od kandidature.