Arjan Pregl, slikar

Spal je. Potem se je zbudil in to zapisal v posebno beležko. Nato je jedel. In to zapisal v beležko. Potem je delal. Skuhal si je čaj. Igral se je s hčerko. Si strigel nohte. In vsaka od teh dejavnosti, naj je bila še tako nepomembna, običajna, nenavadna ali totalno intimna, je končala v beležki. Zapiske je nato razporedil v nekaj bolj splošnih kategorij in iz njih naredil enostaven graf. Barvno tortico iz fimo mase.

Naslednje jutro je spet vstal in zabeležil vse, kar je počel. Nastal je nov tortni grafikon. To je počel dan za dnem, natanko 120 dni. V Mestni galeriji Nova Gorica je te dni na ogled vseh 120 beležk in 120 mavričnih grafov, ki so nastali v štirih mesecih letošnjega in lanskega leta, ko je igral sam svojega Velikega brata.

Projekta se je lotil tudi zato, ker se je čudil, kakšne neumnosti pišemo na blogih in spletnih družbenih omrežjih ter si ob tem mislimo, da bi morale zanimati tudi druge. Ampak – ali smo res tako zanimivi? Sam je s tem, ko je svoje početje popisoval vsake četrt ure in ga je namenoma predstavil na karseda nezanimiv način, nasproten od razkričanih resničnostnih šovov, pokazal, da življenje povprečnega Evropejca ni prav nič posebno. Je le življenje. A je tudi življenje, ki mu tempa ne narekujemo sami, temveč družba. Vse več delamo. In vse manj imamo časa, s katerim lahko res svobodno razpolagamo.

S svojim zadnjim umetniškim projektom je spet potrdil, da njegova dela zaznamujejo tri ključne rdeče niti. Prva je humor inteligentne sorte. O njem priča že denimo projekt Socializacija slike, v okviru katerega se je družil z eno svojih slik. Fotografije dokazujejo, da sta skupaj poslušala glasbo. Šla sta na morje, piknik in kavo. Slikam je pozneje s serijo Slika v sliki privoščil še več dogodivščin. Upodobil jih je denimo, ko brijejo norca, streljajo kozle in guncajo afne.

Njegova druga rdeča nit je refleksija aktualnega družbenega dogajanja. Redko sicer seže po vsakodnevni politiki, pogosteje pa dreza v splošno ozračje v družbi. Včasih tako za slikarsko podlago vzame kar stare Biblije in knjige o Titu. Spet drugič na toast zapeče podobe najbolj znanih komunistov in drugih pop zvezd ter jih razstavi v nekdanji cerkvi.

Njegova tretja rdeča nit pa je nedvomno konstruktivna kritika teorije umetnosti in še zlasti slikarstva. Slednje je danes že precej oldskul, zato sam ves čas išče poti za njegovo modernizacijo. Včasih jih najde v materialih, denimo v risanju s kemičnim svinčnikom, drugič v motivih, denimo v slikarski upodobitvi papirnatih robčkov, ki jih je pomotoma opral skupaj s hlačami. Lotil pa se je celo dokumentarca o androidu Dati iz ZF-serije Zvezdne steze, ki nam kot ljubiteljski slikar ponuja vpogled v slikarstvo prihodnosti.

Z likovno teorijo si je tudi sicer domač, a ne le zato, ker je po študiju slikarstva naredil magisterija iz slikarstva in grafike, temveč tudi zato, ker je že kot otrok obredel praktično vse kulturne dogodke. A prihaja pač iz znane pisateljske družine. Umetnica je tudi njegova sestra, s katero sta skupaj ustvarila že kar nekaj knjig za otroke.

Še ena stvar je, ki mu je pri ustvarjanju silno pomembna. Prepričan je, da umetnik nikoli ne sme pozabiti na gledalce. Sam jih je prvič zares povabil k sodelovanju pri projektu 299 kosmatih in bobu bob, ki ga sestavlja 299 ilustracij kosmatih ljudi, živali in predmetov. Vsak, ki je želel po zelo zmerni ceni kupiti eno od ilustracij, je moral predlagati nov motiv. Zbirka tako ves čas obsega 299 del, od tega je zdaj že okoli 200 motivov novih. Ko bodo vsi zamenjani, bo projekt končan. Ali pa bo zaživel na novo.

Podobno je zastavil tudi svoj najnovejši projekt. Kdor bo pripravljen dan preživeti tako kot on, z beležko v rokah, bo v zameno dobil enega od njegovih grafov, pravzaprav slik iz fimo mase, sam pa bo v zbirki obdržal njegovega. Svoj dan bo torej zamenjal za njihovega.