Pet setov za ceno enega

Čeprav je bil to dan, ki bi ga nekateri najraje izbrisali s koledarja, je bilo minuli petek v ljubljanskem klubu K4 in njegovi bližnji okolici razpoloženje precej praznično. Kako tudi ne bi bilo, saj je najbolj elektronska klet v mestu prav na ta dan obeleževala 23. obletnico začetka svojega delovanja.

Ob tej priložnosti so štirkarji v popoldanskih urah najprej predstavili izbrance svojega natečaja Mlečni brki, s katerim so iskali najzanimivejše, še neuveljavljene domače didžeje. Ponoči pa je v okviru ene bolj priljubljenih serialk Elements, ki se je po nekaj mesecih ponovno vrnila v K4, nastopil eden najvidnejših azijskih tehno didžejev in producentov, Singapurčan Lee Xhin, krajše Xhin.

Zanimivo je, da azijski producenti elektronske glasbe, ki jih predvsem na Japonskem ni malo, v očeh Evropejcev še vedno veljajo za precej eksotičen pojav. Glavni razlog, da tamkajšnjih ustvarjalcev večkrat ne vidimo na stari celini, so predvsem drage logistične povezave, hkrati pa se azijske države ponašajo z razvitimi lokalnimi klubskimi scenami, zato večina producentov in didžejev verjetno niti ne išče poti na Zahod. Toda še zdaleč ne gre za zaprte, samozadostne lokalne scene. V svoje klube redno vabijo tudi največje zahodnjaške zvezdnike, ti pa izkoristijo vsako priložnost, da o svojih gostovanjih na Daljnem vzhodu govorijo le v presežnikih.

Nič drugače ni v Singapurju. Tamkajšnji superklub Zouk redno gosti evropske in ameriške elektronske eminentneže, Xhin pa ne pozabi poudariti, da v njegovi okolici za zanimivo elektronsko dogajanje skrbijo tudi nekoliko bolj skriti, podtalni klubi.

No, Xhin veliko časa preživi tudi v Berlinu, kjer ga je pod svoje okrilje vzela vse bolj prodorna tehno založba Stroboscopic Artefacts, ki v svojo družbo vabi predvsem producente s prepoznavnim avtorskim pečatom. Xhinov futuristični tehno izraz je pravzaprav sinonim za vlogo Singapurja kot nekakšne vezi med Japonsko in Evropo. Na eni strani s fankoidno obarvano zvočno podobo referira japonske producente, ki v svojih izrazih spretno mešajo izročila raznoterih elektronskih muzik, na drugi strani pa skozi kompozicijo in razgibane ritmične strukture stopa po sledeh britanskega techna in IDM-a.

Njegov petkov set je bil žal precej nekonsistenten. Izbor glasbe je bil sicer zanimiv in pester, toda preveč razdrobljen, da bi v njem lahko ujeli plesno ekstazo. To smo lovili predvsem v vrhunskih temačnih, hipnotičnih repeticijah trdega tehna, med tem ko so bili (s futurističnim elektrom obarvani) ritmično počasnejši sklopi bolj kot ne priložnost za obisk malega plesišča in dimljenje na prostem.

Brskanje po raznoterih elektronskih žanrih je svoj epilog doživelo povsem ob koncu, ko smo med drugim slišali hite Depeche Mode, Aphexa Twina in DMX Krewa, toda tudi te skladbe niso našle pravega konteksta. Za ceno enega smo v debelih dveh urah tako pravzaprav dobili pet ali šest krajših setov.