A. S. Byatt: Žvižgavke

+ + + +

Namočene v čas

Konec šestdesetih let v Angliji; razširjena družina, ženski z otrokoma, svaki, ljubimci in prijatelji poslušajo fantastično zgodbo, poznejšo knjižno uspešnico, brez zaključenega konca, polno za popotnike fatalnih in nerazumljivo žvižgajočih žensk, ki so se spremenile v napol ptice, katerih glas je poguben kot pesem siren iz Odiseje.

Potem se ti na videz naključno prisotni razporedijo po različnih ločenih, vendar presevajočih prizoriščih tega obsežnega romana. Eni grejo v komuno, ki nastane iz terapevtske skupine in ki slej ko prej prevzame neizbrisen manihejski pečat karizmatičnega bivšega pacienta, ki, zaznamovan z epilepsijo, s travmami zaradi družinskega pokola in opremljen z vizijami in halucinacijami, priskrbi skupnosti imaginarij in eshatologijo. Drugi se svaljkajo v akademskih in univerzitetnih sferah, z vsem predvidljivim rivalstvom, ki gre zraven. Ukvarjajo se s pavlovskim – tistega Pavlova, ki je iznašel zvonec in slino – pogojevanjem in spominom polžev, živci in zaznavo, pionirsko uporabljajo računalnik in se zraven dogaja antiuniverza, antipsihiatrija, študentska rebelija in se nekaterim zazdi, da je nebo dovolj nizko, da je mogoč juriš nanj, kot se zdi v vseh prekucuških časih.

Tretja fabulativna veja odganja v televizijo, ki je v tem času postala kramljajoča in všečna množicam, vendar, v primerjavi z današnjo, še vedno stvar ekspertov in vedežev, čeprav o navideznih banalijah, Carrollovi Alici ali vsakdanjiku izobraženk, in ne prilizovalka demokratiziranemu okusu množic. Byattova, dobitnica bookerja, uspešno preplete različne prozne pristope in sfere, še najslabše jo v njenem poskusu polifonije odnese mesijanski, jungovski meander tega prelivajočega se in poplavnega romana. Ne zna ali ne zmore mu pripustiti polnega glasu, čeprav omenjanje zigot in dvojčkov in zrcaljenja in sinhronicitete najprej obetajo. Avtoričina težnja, da usodi dveh žensk in moških pritiklin umesti v turbulenten čas, naredi ta ambiciozno spisani roman ponekod po nepotrebnem manj pregleden. Ob nedvomni natančni in sofisticirani detekciji silnic in antagonizmov časa, ob njegovi (verjamemo) prepričljivi krajevni umestitvi, ob zapleteni kompoziciji in ob širokem naboru tem, od naravoslovnih znanosti do dušeslovja, se po romanju preriva takšna množica stranskih oseb, da bi skoraj potrebovale šifrant, legendo. Sicer pa Byattova izpiše eruditski roman, ki se ukvarja s spremembami paradigme na različnih ravneh, to pa naredi slogovno pestro in dovolj prepričljivo, zajame s prehodi protagonistov med dogajalnimi prostori različne družbene sfere, to je sugestiven in zgoščen poskus katalogizacije in razstave nekega obdobja.