Goran Kompoš

15. 6. 2012  |  Mladina 24  |  Kultura

Julia Holter: »Osredotočimo se raje na nadarjene«

Ena najbolj izpostavljenih glasbenic minulega leta prihaja v Ljubljano

Potem ko je Julia Holter, kalifornijska pevka, skladateljica in multiinstrumentalistka, avgusta lani izdala album Tragedy, je tako rekoč čez noč postala ena od ustvarjalk, najbolj izpostavljenih v (ob)glasbenih medijih. Ploščo, ki je zameglila meje med alternativnim popom, sodobno kompozicijo in elektronsko glasbo, so številni razglasili celo za najboljši album minulega leta. Širše občinstvo pa je Holterjeva navdušila z letošnjim, bolj sredinskim pop albumom Ekstasis. Navdih za oba albuma je dobila v antični Grčiji, toda spogledovanje s preteklostjo je na obeh zaživelo v sveži, sodobni in izvirni podobi, ki se bolj kot pri aktualni grški problematiki napaja v Julijini ljubezni do književnosti in glasbenega raziskovanja.

Do izida albuma Tragedy vas je poznalo le malo ljudi. To se je sedaj povsem spremenilo. Koliko je izpostavljenost, ki ste jo doživljali minulo leto, vplivala na vaše življenje? Še najdete čas za delo z otroki?

Moje življenje je ostalo povsem enako. Pred turnejo se ni spremenilo prav nič, le več elektronskih sporočil sem dobivala. Še vedno sem ves čas delala v šoli, torej je sprememba verjetno le turneja.

V svoji glasbi združujete različna izročila, ki segajo od sodobne klasične glasbe in terenskih posnetkov do alternativnega popa in celo plesne glasbe. Ste različno glasbo spoznali, še preden ste začeli študirati na cenjenem kalifornijskem inštitutu za glasbo CalArts?

Da, različno glasbo sem začela spoznavati v srednji šoli, ker je bilo med mojimi sošolci veliko glasbenikov z zelo eklektičnimi glasbenimi okusi. Spomnim se, da sem prek prijateljev v srednji šoli spoznala balijski gamelan in ploščo Live Evil Milesa Davisa, kar je name naredilo velik vtis. Mislim, da sem na kolidžu več glasbe spoznala skozi izkušnjo na tamkajšnjem radiu kot pa v sami glasbeni šoli. CalArts mi je odprl predvsem izjemno zanimiv svet eksperimentalnih skladateljev in zvočnih umetnikov.

Kateri je najlepši spomin, ki vas veže na čas študija na CalArtsu?

Veliko časa sem tam preživela sama, zato sem uživala v času, ki sem ga imela na voljo za branje in ukvarjanje s posameznimi projekti. Krasno je bilo, ker sem živela blizu kolidža, nekoliko stran od glavnega predmestja v okolici šole, v majhni »vasici« Val Verde. To je bila tako rekoč puščava in smo imeli kaktusov vrt, kojote in vse, kar sodi zraven. Bil je res čudovit in zelo navdihujoč kraj.

Bi raje sodelovali z Johnom Cageem ali z zasedbo The Beach Boys?

Z obema, toda ne morem tako primerjati stvari. Ne vem veliko o Beach Boysih, a skladbe, ki jih poznam, so mi zelo všeč. Cageev spodbudni in lepi pogled na svet je z leti ves čas zaznamoval številne med nami, mene pa navdihnil, da še naprej ustvarjam glasbo. Toda ne znam si predstavljati, kako bi lahko sodelovala z njim, niti s kom drugim, ki ga ne poznam osebno. Gotovo je to ovira, ampak res si težko predstavljam sodelovanje z ljudmi, ki jih ne poznam. Vedno imam zamisli za različne projekte z glasbeniki, vizualnimi umetniki, lutkarji ali drugimi ustvarjalci, ampak mislim, da jih moram najprej osebno poznati.

Precej kritični ste do »spalničnih« glasbenikov, ki pojem umetnosti interpretirajo zelo ohlapno. Kakšen medij bi morala biti umetnost ali pa glasba?

V resnici nisem kritična do »spalničnih« glasbenikov, navsezadnje mednje sodim tudi sama. Mislim, da danes glasbo vsi ustvarjajo v svojih spalnicah zato, ker je to praktično. Morda sem govorila o ljudeh, za katere se zdi, da v ustvarjanje ne vložijo veliko dela. Ni torej pomembno, ali nekdo ustvarja v spalnici ali studiu, pač pa, kaj ustvarja. Tukaj bi verjetno morala govoriti o posameznih primerih, ampak če sem iskrena, mislim, da danes ne poslušam dovolj glasbe, da bi lahko koga posebej omenjala, sploh pa se raje ne osredotočam na negativne stvari. Veliko je nadarjenih in razburljivih umetnikov, osredotočimo se raje nanje.

Skladbe za vaš drugi album Ekstasis so nastajale sočasno s prvim albumom Tragedy, zato so si razpoloženjsko zelo podobne. Kljub temu številni izmed tistih, ki so za Tragedy našli le pohvalne besede, plošče Ekstasis niso sprejeli z enakim navdušenjem. Vas je različen odziv presenetil?

Mislim, da me ni, ker sta plošči pravzaprav zelo različni. Rada delam različne stvari in v resnici niti nisem načrtovala, da se bosta albuma toliko razlikovala. Toda morala sta se že zato, ker sta bila narejena zelo različno. Tragedy sloni na eni sami zgodbi, Ekstasis pa je le zbirka samostojnih skladb.

Skladbe za obe plošči ste napisali in posneli sami. Sedaj ste za žive nastope zbrali širšo zasedbo in menda si želite, da bi v bodoče tudi v proces nastajanja novih albumov vključili več glasbenikov. Je to napoved nove stilistične poti Julie Holter?

Ne nove stilistične poti, pač pa upam, da zabavnejšega procesa snemanja in konec koncev raznovrstnejšega in zanimivejšega nabora zvokov.

Je Los Angeles navdihujoče, koristno okolje za glasbenico, kot ste sami?

Da, zelo ga imam rada. Je ogromen, poln presenečenj in skrivnosti. Nikoli se ne dolgočasim.

Koncert:
Julia Holter
Kje: Menza pri koritu, Metelkova mesto, Ljubljana
Kdaj: 19. junija 2012

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.