Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

22. 6. 2012  |  Mladina 25  |  Pod črto

Zaton BBC-ja v Grčiji

Pokončati EU si najbolj prizadeva EU sama, in to že dolgo ni več novica. Sramotno je družno laganje poročevalcev in komentatorjev.

Najuglednejši svetovni mediji z BBC-jem World na čelu in s TVS na repu so z vso močjo zatrobili v isti rog ob nevarnosti, da bo na grških parlamentarnih volitvah zmagala Siriza: Grčija bo izstopila iz evrskega območja, to pa je začetek konca EU. Nasprotno vidim v tej informacijski sramoti zaton evropskih javnih medijev. Pokončati EU si najbolj prizadeva EU sama, in to že dolgo ni več novica. Sramotno je družno laganje poročevalcev in komentatorjev. Siriza se v resnici zavzema za ohranitev evra in za drugačen sporazum z EU – tak, da bo Grkom sploh omogočil preživetje in rekonstrukcijo gospodarstva, česar jim vsiljeni pogoji, ki jih je sprejela prejšnja vlada, ne omogočajo (redni bralci Mladine in Dnevnika to vedo).

EU sama z Merklovo na čelu grozi, da bo, če bo zmagala Siriza, Grčija morala izstopiti iz evrskega območja. Svetovni mediji so zatrobili z glasom finančnega kapitala, ki je upnik Grčije in bi ob sporazumu, ki bi Grkom zagotovil preživetje, moral odpisati del dolgov. Grožnjo kapitala, ki ga zastopajo tako ustanove EU kot večina vlad, so mediji projicirali v političnega nasprotnika: svoje lastno ravnanje, ki bi bilo (kakor grozijo) posledica samoobrambnega dejanja nezaželene prihodnje grške vlade, so projicirali v vzrok, se pravi, v obljubljene ukrepe Sirize, če zmaga. Evropski in slovenski mediji so s tem povsem opustili videz objektivnega poročanja o programu te stranke in so s svojim pritiskom pripomogli k zmagi desnice na grških volitvah.

Še večja sramota, celo civilizacijski škandal pa je, da ti mediji in njihovi vladarji družno odrekajo enemu izmed evropskih ljudstev samoumevno pravico, da odpove vsiljeno pogodbo, ki Grkom onemogoča normalno življenje, in si izbori pravičnejši dogovor. Skrbeti nas mora, da ne vidijo, da to delajo, in da jih to ne skrbi. Pravica ljudstva, da se upre tistemu, ki mu je naložil nevzdržne življenjske razmere, je temeljna družbena pravica po naravnem pravu in je v Evropi bila vsaj kot načelo znana od Rousseauja in v praksi priznana vsaj od francoske revolucije leta 1789. Če to naenkrat ni več samoumevno in če mediji tega ne opazijo, intelektualci ne zaženejo vika in krika, oblastniki pa se ne pokesajo, potem to pomeni, da je konec razsvetljenstva. Da smo v barbarstvu, kakršno je napovedala Rosa Luxemburg.

Siriza se v resnici zavzema za ohranitev evra in za nov sporazum z EU – tak, da bo Grkom sploh omogočil preživetje, česar jim vsiljeni pogoji, ki jih je sprejela prejšnja vlada, ne omogočajo.

Zato je skrajni čas, da nehamo jemati BBC za svetli zgled javnega medija. BBC je postal javna korporacija s svetom, ki je bil avtonomen do političnih strank, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, v političnem ozračju, ko sta imeli stranki kapitala, konservativna in liberalna, popoln ideološki nadzor nad britansko družbo. Ugled doma in čez mejo si je začel pridobivati kot glasnik svobode nasproti Hitlerjevi okupaciji atlantske Evrope. »Nadstrankarski« pa je postal šele v razmerah povojne obnove, ko so prišli na oblast laburisti in sklenili socialni kompromis med kapitalom in delom po vseh odrekanjih delavskega razreda med vojno. Pa še takrat sta znamenite komisije, ki so načrtovale dolgoročni program britanske javne RTV, prisilila k večji odprtosti do potreb publike šele konkurenca kakovostne popularne TV, ki se je financirala iz oglaševanja, in obstoj sprva ilegalnega piratskega komercialnega radia. Idealizirana podoba zglednega javnega medija, zastave objektivnosti, o kateri so predavali celim rodovom študentov novinarstva, je bila še najbliže realnosti v šestdesetih in sedemdesetih letih, v enkratnih družbenih in zgodovinskih razmerah gospodarske konjunkture, zmerne in spodbudne konkurence in močne javne podpore. Pa vendar že analize skupine Glasgow University Media Group, Stuarta Halla in drugih v sedemdesetih letih povsem jasno razkrivajo pristranskost »objektivnih« informativnih medijev v poročanju o takratnem merjenju moči med delavskimi sindikati in delodajalci.

S Thatcherjevo in njeno neoliberalno politiko deindustrializacije je tudi Britanija v osemdesetih letih deregulirala RTV in prisilila BBC h »gospodarnejšemu« ravnanju. Tudi BBC je začel predvajati oglase. Blairovi laburisti so sklenili z londonskim finančnim kapitalom pakt, ki jim je zagotovil drobtine od ekstraprofitov, in od tedaj je BBC postal trobilo finančnega kapitala. Res je, da na robovih še proizvaja solidne resne radijske programe, TV-reportaže in intervjuje in odlične naravoslovne oddaje. A že oglasi na BBC-ju World vam signalizirajo, da ga financirajo velebanke in velezavarovalnice, letalske družbe in turistične agencije. Njihovi solastniki so ne tako redko režimi, katerih imena ni mogoče izreči hkrati z besedo demokracija, ne da bi zakašljali. BBC je zelo pedantno poročal o nezaslišanem ravnanju zimbabvejske vlade z opozicijo (ta je branila posesti belih naseljencev na zemlji, pred stoletjem ali manj vzeti domačinom), a je bil neprimerno bolj skop z obveščanjem o razmerah v najbolj obljudeni afriški državi Nigeriji. Tam si oboji, »nedemokratični« in »demokratični« režimi, že pol stoletja bašejo v žepe milijarde od načrpane nafte. Standard Nigerijcev pa se vztrajno znižuje. Delta Nigra, onesnažena s črnim zlatom, ki se čudežno spreminja v profite British Petroleuma in Shella, je eden izmed najbolj nezdravih in revnih delov sveta. Kaj o tem izveste v BBC-jevih novicah? Od časa do časa se omeni, da so obskurni gverilci kaj poškodovali ali koga ugrabili.

BBC ne more biti zgled javnega medija, saj ne ustvarja (več?) kritične javnosti. Enako velja za »domače« javne medije. Potrebujemo drugačne javne medije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.