Igor Štromajer, intimni mobilni komunikator

11. maja 2011 se je za vedno poslovil od enega svojih umetniških del. Naslednji dan se je poslovil od drugega. Ko je 37. dan prekinil svoj neobičajni dnevni ritual, je prenehalo obstajati 37 umetniških del.

Seveda jih ni zažgal. Ni jih razrezal. Ni jih potolkel z macolo. Medmrežni umetniki dela, ki živijo na spletu in za katera želijo, da bi prenehala obstajati, »preprosto« izbrišejo. S strežnikov. Vse njihove sledi s tem sicer ne izginejo. Izgine pa njihovo bistvo.

Ko se je začel sredi 90. let poglabljati v internet, je v njem nepričakovano odkril medij, kjer se lahko umetniško izraža. No, že prej se je, saj je bil gledališčnik. A v teatru se nikdar ni počutil prav zares domače. Morda že zato, ker ga je ta pritegnil predvsem zaradi zamejke Minu Kjuder, ki ga je v mariborskem gledališču tako očarala, da se je vpisal na študij režije na AGRFT. Zagotovo pa zato, ker mu v teatru ni uspelo pripovedovati intimnih zgodb. Internet je komuniciral ena na ena. Terjal je takojšen odziv. Takoj je »padel« vanj.

Velja za enega od pionirjev te umetnosti in njegova dela hranita denimo pariški Pompidou in madridski muzej kraljice Sofije. A internet in vse, povezano z njim, sta doživela nepredviden razvoj in nekateri od začetnih projektov so danes že močno okrnjeni. Sproti jih je sicer »servisiral«. Sčasoma pa se je odločil vsaj nekatera od teh, old skul del, izbrisati.

Iz tega ni želel delati drame, saj je šlo le za del njegovega opusa, a nastal je vik in krik. Spletna skupnost je bila ogorčena: zakaj vendar uničuje umetniška dela? Sam je menil drugače. Če umetnik nekaj sestavi, sme to tudi razstaviti. Navsezadnje tudi izbrisana dela živijo naprej. Spontano so prerasla v samostojen umetniški projekt o vprašanju minevanja, ki zdaj potuje po svetu.

Tudi njegova druga dela so prepotovala svet. Z Davidom Grassijem, zdaj Janezom Janšo, sta obilo pozornosti požela z Borzo problemov, v kateri sta povezala biznis in umetnost ter si prislužila povabilo na Manifesto, enega najpomembnejših dogodkov sodobne umetnosti. »Ta projekt je bil nekakšen predhodnik Facebooka, le da je bil namenjen trgovanju. A tudi zaresna borza je danes spletno družbeno omrežje – vse se namreč dogaja na spletu,« ugotavlja.

Mednarodne razsežnosti je imela tudi Ballettikka Internettikka, ki sta jo soustvarjala z Branetom Zormanom in jo je navdihnilo predavanje, na katerem ni želel biti suhoparen in je zato raje v opernem slogu odpel računalniško kodo, v kateri so bila sprogramirana njegova dela. S petjem je nadaljeval in francoski Liberation ga je razglasil za »Pavarottija HTML-ja«. Potem je nastala še baletna koreografija po kodi HTML in z njo sta med drugim dobesedno crashnila v moskovski Bolšoj teater in milansko Scalo. V slednji so baletno gverilsko akcijo prvič izvedli njuni poznejši stalni sodelavci, roboti, in od njih sta se ob zaključku desetletnega projekta tudi obredno poslovila na grškem Olimpu, skrajnem vzhodu Japonske, tik pod Severnim tečajem …

Nekoč so bili umetniki, ki so v svoja dela vključevali nove tehnologije, radikalci. Danes naj bi bili radikalci tisti, ki so oflajn. Sam pa se zadnje čase vse bolj poglablja v neko drugo, prav tako radikalno teorijo. Ugotavlja, da je največje umetniško delo tisto, ki ga poskušaš narediti tako, da ga ne izvedeš. Kako je videti takšna, opustitvena umetnost? Kot pravi, bo to pokazal čas. Ta koncept še zelo raziskuje. In ga testira.

Tako zdaj včasih na kakšni razstavi namesto njega sodeluje tehnološko dovršena igrača. Prejšnjo nedeljo pa sta z Vukom Ćosićem na ljubljanskem Kongresnem trgu, na istem odru, kjer se je imela nekaj dni pozneje zgoditi državna proslava, spregovorila o temah, o katerih na uradni proslavi zagotovo ne bodo. Državi sta nastavila ogledalo. In na nek samosvoj način postregla z opustitvijo njene opustitve.