Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Kolumna

Pajdašenje

Tisti škodljivi nadomestek sodelovanja in tekmovanja

Obstajajo lepe, nevtralne in grde besede. Med grše med grdimi spadajo besede pajdaš, pajdašenje, pajdaštvo. Pajdaš je tisti, ki z nekom sodeluje pri nečednih ali vsaj vprašljivih dejanjih. Meje med pajdaštvom in drugimi kočljivimi oblikami sodelovanja pa so izmuzljive.

Na primer: je Pahor Janšev pajdaš? Se je cerkev v socializmu spajdašila s komunisti? So Virant, Erjavec et consortes pajdaši SDS in Janše?

V pravnem jeziku se pajdaštvu reče sostorilstvo, organizirana hudodelska združba in najbrž še kako. Pajdašenje, ki ni kaznivo, a je tako ali drugače zavrženo, je po svoje nevarnejše od pravno definiranega, saj je razširjeno, izmuzljivo in ga je teže razgaliti. Poganja ga ponavadi želja po denarju in moči, običajno povezana s slabim značajem.

Primerov pajdaštva je kot uši na beraču. Na visoki, sistemski ravni lahko govorimo o pajdaštvu med politiko in gospodarstvom. Izvršna oblast je požrla zakonodajno, potem pa se, tako poenotena in teže nadzorljiva, spajdašila s kapitalom in z raznimi lobiji. Ta za ves Zahod značilni proces uničuje demokracijo in pravnost.

Miniaturna primera globalnega pajdašenja politika-kapital-lobiji na zemlji slovenski sta Teš in tajkunstvo, ta najzloglasnejši del privatizacije, zaradi katere je bila pravnost po mnenju mnogih zavestno potisnjena na stranski tir.

Neke vrste pajdaši so tudi naši neoliberalci. Vsako pajdaštvo vsebuje element skrivaštva, saj gre praviloma za nečedne zveze. In zanimivo, noben naš neo (najvplivnejši je – za zdaj – Šušteršič) ne prizna, da je neo. S tem posredno priznavajo, da je z njihovim naukom-religijo nekaj globoko narobe. Nekoliko degutantno je tudi, da prav nekateri izraziti neoti radi govorijo o pajdaškem kapitalizmu.

Različna pajdaštva vsi izkustveno poznamo iz svojih delovnih okolij; skupina, ki hlepi po moči, pa se na vrh ne more prikopati s sposobnostjo, si pomaga s skupinskim rovarjenjem.

Pri zgodbi nadškofa Urana je zraven, kot kaže, nekaj pajdašenja slovenskih in vatikanskih nečistih sil. Tudi na terenu svetega rado smrdi po žveplu.

Svojevrsten primer pajdaštva je vladajoča koalicija. Pajdaštva zato, ker vedno očitneje uničuje to državo. Bučar govori o njenem sistematičnem spodkopavanju pravnega reda, Splichal o nastavkih avtoritarne države. Rušilne posledice delovanja te koalicije vedno bolj čuti tudi navaden državljan.

Pri pajdaštvu je nekdo običajno glavni. Pomembno je, da je glavni brez pajdašev nemočen. Njihova odgovornost se v tej luči zelo poveča. JJ ne bi mogel nič brez gorenjakov, krkovičev, grimsov, zverov itd. To razmerje lahko posplošimo na zvezo SDS-koalicijski partnerji. Ker Janševa stranka ni od včeraj, so vnaprej tiho sprejeli njene ekstremne metode vladanja (če so sami sploh kaj boljši). Deloma so za to že kaznovani, še bolj bodo. Najbolj bi jih moral dobiti po grbi Virant, mož z mnogimi nedolžnimi maskami na obrazu.

Intenzivnost pajdašenja je različna – lahko gre za obotavljivo ali zavzeto sodelovanje, vtikanje glave v pesek, za pajdašenje zaradi neopravičljive nevednosti itd. Pajdašijo se majhne in velike skupine. Če smo zelo strogi, lahko rečemo, da je imel pri izbrisanih dobršen del volilnega telesa z oblastmi pajdaški odnos; ni sicer aktivno sodeloval z njimi, podpiral pa jih je. Toda o kolektivnih krivdah in odgovornostih je težko govoriti, še individualne se nam rade izmikajo. Zgoraj omenjeni Pahor je prav nenavaden primer. Do Janše ima od nekdaj težko razumljiv, podložen odnos. Kaj ga v to žene, niti ni važno, pomembno je, da kot znan politik, deklarirani mostograditelj in mož, ki naj bi bil osebno pošten, legitimira janševski način vladanja. Povezovati hoče nekaj, kar apriori ne bi smelo biti povezano.

Pajdaštvo je razpasen in škodljiv pojav, še zlasti nevarno, ker izpodriva normalno sodelovanje in koristno tekmovanje in ponekod postaja modus vivendi. Družbo gloda od znotraj kot podgana. Trdoživo je tudi zato, ker ga je pogosto težko ločiti od sodelovanja, ki mu ni kaj očitati. Primer za to je lahko odvetnik, ki zagovarja hude kriminalce. Gre za nekakšno pajdašenje po volji zakona. Smisel te institucije je jasen: odvetnik pomaga posameznika, tudi morebitnega zločinca, varovati pred zlorabami vsemogočne države. Stvar postane sporna, če je odvetnik na plačilnem seznamu posamičnih lopovov ali hudodelskih združb, če sam sistematično išče tak zaslužek. Ali če se – nedolžnejši, a ta čas pogostejši in morbiden primer – spajdaši s tistimi, ki sumljivo vodijo stečajne postopke. Ti so, pravijo poznavalci, postali cel biznis; lovci na denar so se zdaj, ko je živih podjetij vse manj, kot krokarji na mrhovino preselili na mrtva in umirajoča. (Nekaj podobnega počne v sedanji fazi krize z ogroženimi državami pajdaška združba finančnega kapitala, bonitetnih agencij, posamičnih še močnih držav in notranjih kolaborantov v propadajočih državah.)

V takih in podobnih primerih ne gre drugače, kot da posamezni poklici (odvetniki, novinarji, zdravniki …) pajdašenje take vrste jasno označijo kot zavrženo in take tipe izločijo iz svojih vrst. Poklici si lahko hitro zapravijo dobro ime. Ne glede na to je povsod veliko lažne solidarnosti, oportunizma in komoditete, ki pajdašenje tolerira in omogoča.

Nihče ni imun proti temu. Sediš recimo v naslanjaču, gledaš Odmeve z Rozvito in se zraven mastiš z drugo večerjo. Slabe navade se rade spajdašijo. Mar bi sedel pred hišo, poslušal noč in gledal zvezde na nebu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.