Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Dva leva

Spletke v slovenski filiali nebes

(Uživajte škofovstvo, dokler vam ga Bog nakloni)

Pred leti je bil primer krsta – opravil ga je duhovnik, ki je bil otrokov dedek.
— Dejan Karba v Delu - Ozadjih o skrbnih klerikih

»Saj ne gre za to, kaj se okoli česa vrti, gre za avtoriteto cerkve in njenega učenja!«
— Papež Urban VIII. o Galilejevih norih heliocentričnih idejah

Veliki šmaren ali velika maša, kot katoliki tudi poimenujejo dan Marijinega vnebovzetja – moj hudobni prijatelj ga blasfemično imenuje dan aviacije RKC, pač z aluzijo na nemško ljudsko poimenovanje Mariä Himmelfahrt – je za vernike velik praznik. Sam ga nisem z veseljem čakal le kot bogaboječ katolik, ampak tudi kot publicist. Namreč, praznik je bil hkrati parada bizarnosti vrhovnih klerikov. Spomnite se samo Rodetovih nagovorov, ki so praviloma tako razkurili slovensko javnost, da se je ohladila šele, ko je postregel s kakšno še bolj sprevrženo opazko o Sloveniji in njenih prebivalcih.

A dejansko nič posebnega. Ta sprevrženost ni posebnost lokalne cerkve niti zgodovinskega trenutka. Bizarnost je temeljno določilo, tako rekoč zaščitna znamka klerikov, odkar se je cerkev institucionalizirala. V najbolj sprijenih časih na koncu 15. in v začetku 16. stoletja je celo sam vrh cerkve prevevala razposajena bizarnost. Menda je vso to radoživost, pa tudi nepotizem, koruptivnost in splošno nemoralo, ki je dosegla vrh s papežem Aleksandrom VI. iz špansko-italijanske rodbine Borgia, nekaj let pozneje papež Leon X. iz nič manj razposajene rodbine Medičejcev prostodušno definiral: »Uživajmo papeštvo, dokler nam ga Bog nakloni.«

Torej, radoživost, pogrošnost, pa tudi goljufivost, grabežljivost, krutost, dvojna morala. Celo pakt s hudičem. Tako zelo, da so že puritanci na koncilu v Konstanci v začetku 15. stoletja ugotavljali, da je cerkev nujno potrebna temeljite nravstvene reforme. Takrat je eden najbolj odmevnih teologov, veliki pridigar, retorik in prepirljivec, francoski kardinal Pierre d’Ailly, šokiranim puritancem zabrusil: »Samo še hudič osebno lahko reši vesoljno cerkev, vi pa kličete na pomoč angele.«

Cerkev, tako slovenska kot vesoljna, ščiti in prikriva najhujša zlodela svojih klerikov. Denimo, tudi pedofilijo. Spomnimo se samo razkritih množičnih in sistematičnih pritiskov na žrtve zlorab z eksplicitnimi navodili klerikom in škofom na terenu. In tudi pri nas ni nič bolje. Zagotovo se spomnite ne le ponesrečene, ampak popolnoma sprevržene izjave tiskovnega predstavnika Slovenske škofovske konference Sajeta: »Vsak duhovnik je sam odgovoren za svoja dejanja. Vprašanje je, ali je to storil v službenem času ali zunaj službenega časa …« Torej, če je pedofilija prostočasna dejavnost, popoldanski konjiček klerikov, cerkev pač ni odgovorna. Tako.

Kaj torej sankcionirajo pri Uranu? Menda to, da gre za domnevno radoživost in očetovstvo, vezano na razmerje z odraslo faranko. Morda je to res posebnost in redka praksa v vsesplošni sprevrženosti. Kar sama se ponuja asociacija na Mladinino Diarejo iz leta 1989, ko so Srbi očitali Slovencem preveliko toleranco do homoseksualne populacije. Takole je šlo: Srb s šajkačo ugotavlja: »Svi su Slovenci pederi!!!« … potem pa po premisleku pomenljivo dostavi: »Osim onih malo nastranih.« V teh dneh, ko se vrši neverjeten znotrajcerkveni pogrom na škofa Urana, se asociacija ponuja kar sama: »Vsi duhovniki so pedofili … razen onih malo perverznih.« Se pravi, tisti, ki se domnevno spogledujejo z odraslimi ženskami, so sprevrženi. Normalno stanje, vredno zaščite in prikrivanja, je spogledovanje z otroki. Sodeč po odzivih vesoljne in lokalne cerkve je že tako. Medtem ko cerkev sistematično prikriva pedofilijo, jo minimalizira, se izogiba materialni in moralni odgovornosti do žrtev, sankcionira delikt običajne spolne aktivnosti, kar bi naj bil razlog za pregon in izgon Urana iz domovine. Izgon!? Drastična kazen. V antiki je veljal izgon iz domovine za najhujšo kazen, ki doleti posameznika. Kaj je problem, kje je problem?

Jasno, očitek očetovstva Uranu je le zunanji okvir, paravan.

Potem ko so slovenski kleriki posilili nič koliko otrok, ki v večini nikoli ne bodo dosegli ne odškodninskega ne moralnega zadoščenja, in nategnili vsaj 27.000 naivnih in bogaboječih varčevalcev, se Vatikan sklicuje na domnevno očetovstvo ljudskega škofa. Pa nikakor nočem slepo braniti radoživega škofa. Domnevno, za zdaj še nepreverjeno očetovstvo bi vsekakor pomenilo dvojno moralo.

Torej. Če iščete pravi odgovor o razlogih pogroma in pregona, se ne vprašajte, ali ima sporni škof otroke in koliko jih ima, ampak v čem in s čim se je uprl brezprizivni cerkveni avtoriteti.

Mogoče pa bo to pojasnil kardinal Rode, saj prihaja naravnost iz generalštaba tradicionalno okarat božjega usmiljenja nevredne Slovence.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.