Marcel Štefančič jr.

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

Torinski konj

A torinói ló, 2011
Béla Tarr

zelo za

Bog je mrtev!

Nemški filozof Friedrich Nietzsche je leta 1889 stopil na torinsko ulico in zagledal konjsko vprego – konj se ni hotel premakniti, zato ga je začel pohabljeni, enoroki kočijaž (János Derzsi), njegov gospodar, tolči in bičati. Nietzsche je planil proti vpregi, kričeč: Nehajte! Konja je celo objel, da bi ga zaščitil pred bičanjem. Potem je odšel domov, dva dni nemo ležal in končno dahnil: »Mati, znorel sem!«

Nietzsche je znorel, kar je zgodovinsko dejstvo, kaj se je v naslednjih šestih dneh zgodilo s konjem, pa pokaže Torinski konj, minimalistični črno-beli epos o konju, ki se upre svojemu gospodarju. Ne le da se noče premikati, ampak tudi jesti in piti noče več, ali bolje rečno – ne le da noče več služiti svojemu gospodarju, ampak tudi gospodarjeve socialne države, njegove hrane in pijače, noče več.

Konj je navidez v stranski vlogi, toda v resnici je glavni, neke vrste odmev ali pa »slaba vest« patriarhalnega kočijaža in njegove nepismene hčerke (Erika Bók), ki – v svoji borni, vlažni, mračni, prepereli, puščobni, zakotni, primitivni kmečki hiši, stalno izpostavljena vetru, mrazu in revščini – iz dneva v dan ponavljata iste reči. Slačita se in oblačita, hodita po vodo, cepita drva, pijeta pálinko, kuhata, jesta krompir – prvi dan, drugi dan, tretji dan in tako dalje. Obenem pa si ne domišljata, da je mogoče kaj spremeniti oz. da bo iz tega stalnega ponavljanja istega – iz tega ničejanskega »stalnega vračanja istega« – skočilo kaj novega, originalnega, prelomnega, transformativnega, odrešilnega. Ne, nista padla, ker sam Raj nikoli ni obstajal, od smrti sta v vsakem trenutku oddaljena toliko kot od smrti, vsak dan pa izgubita le to, česar nista nikoli imela. V resnici sta le transfiguraciji konja, svojega edinega proizvajalnega sredstva: tudi sama se namreč ne premakneta (govorita malo, gibljeta se počasi ipd.), tudi sama zavračata vse, kar je v življenju več od golega prebijanja iz dneva v dan, tudi sama jesta in pijeta le toliko, da ostajata pri življenju, tudi sama zavračata vse razen golega življenja. Béla Tarr, eden izmed najboljših sodobnih režiserjev, avtor skoraj osemurne klasike Sátántangó, vztraja pri njuni enigmatični brezizraznosti, katatoničnosti, neberljivosti, otrplosti in inertnosti, še več, njuno anoreksično, tako rekoč avtistično vztrajanje pri enoličnosti – pri ponavljanju istih reči, pri stalnem začenjanju na začetku – prikazuje kot nekaj, kar je brez višjega smisla, toda če agonijo očeta in hčerke prevedete v sedanji čas, lahko v njuni katatonični, obupani, obubožani otrplosti vidite abstrakcijo krize, strogega varčevanja, večnosti kapitalizma, nemožnosti spremembe in ritualne pasivnosti – da ne rečem interpasivnosti – ljudi, ki pristajajo na status quo. Konj se namesto njiju upre – Nietzsche namesto njiju znori. Ni se jima treba upreti, ker se namesto njiju ritualno upre konj – in ni jima treba znoreti, ker namesto njiju ritualno znori Nietzsche. Pod kapitalizmom je norost edina sprememba, ki je na voljo človeku. In Torinski konj le potrdi to, kar je rekel Nietzsche: da je Bog mrtev. Bog naj bi svet ustvaril v šestih dneh, Torinski konj pa jasno pokaže, da v šestih dneh ni mogoče ničesar ustvariti, kaj šele spremeniti. V šestih dneh lahko ustvariš le temo.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.