Marcel Štefančič jr.

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Film

Popolni spomin

Total Recall, 2012
Len Wiseman

Izbris.

Leta 2084 od sveta ostaneta le dva megapolisa, Federacija in Kolonija. Federacija je tam, kjer je bila nekoč Britanija, Kolonija pa tam, kjer je bila nekoč Avstralija. V Federaciji živi elita, v Koloniji pa revno, brezpravno, deklasirano, suženjsko ljudstvo, podrejeno Federaciji.

se, kar je zunaj teh dveh megapolisov, je opustošeno, razdejano, strupeno, okuženo – tja je vstop dovoljen le mrtvim. Doug Quaid (Colin Farrell), tovarniški delavec, ki kroži med Federacijo in Kolonijo, je živ, toda zdi se mu, da je mrtev, zato hlepi po fantazijskih, vohunskih, eskapističnih avanturah, ob katerih bi vsaj za hip ali dva pozabil na svoje rutinsko, enolično, banalno, stahanovsko življenje.

n agencija Rekall nudi prav to: implante z lažnimi spomini – če hočeš postati virtualni tajni agent, ti psihotropsko vsadijo lažne spomine na tvoje tajne vohunske avanture. Toda še preden Doug pristane v lažnih spominih, ga oblasti že razkrinkajo kot dejanskega tajnega agenta, tako da se znajde na begu, misleč, da gre za pomoto, kar pa je le iluzija – v resnici je natanko tajni agent, le da tega ne ve. Spomin so mu izbrisali zato, da se ne bi spomnil, da mu ga v resnici sploh niso izbrisali. Katera njegova identiteta je prava? Je Doug delavec, ki sanja, da je tajni agent? Ali pa je le tajni agent, ki sanja, da je delavec? Kaj če je dvojni agent – agent revolucije, ki tli v Koloniji? Kaj če so vse njegove identitete le kopije originala, ki ni nikoli obstajal? In kaj če je njegova identiteta protivladnega agenta le original, ki so mu ga implantirali zato, da bi prevarali kopije? Ne, s tem nisem razkril nič usodnega: Popolni spomin je namreč rimejk Popolnega spomina (1990), v katerem Arnolda Schwarzeneggerja nadomešča Colin Farrell, Sharon Stone Kate Beckinsale, režiserja Paula Verhoevna pa Len Wiseman, režiser serije Podzemlje. Problem je v tem, da Colin Farrell, Kate Beckinsale in Len Wiseman za leto 2012 niso to, kar so bili Arnold Schwarzenegger, Sharon Stone in Paul Verhoeven za leto 1990. Tudi Wisemanov Popolni spomin za leto 2012 ni to, kar je bil Verhoevnov Popolni spomin za leto 1990. Wiseman je sicer rekel, da njegov 200-milijonski Popolni spomin ni rimejk Popolnega spomina, ampak nova interpretacija Dickove 20-stranske novele We Can Remember It for You Wholesale (1966), toda ob tem se lahko le nasmehnete: če ni rimejk Popolnega spomina, ampak nova interpretacija Dickove novele, zakaj so potem vzeli naslov Total Recall, ne pa We Can Remember It for You Wholesale? In zakaj se glavni junak piše Quaid, ne pa – tako kot v Dickovi noveli – Quail? Je pa res, da se Wiseman zelo trudi, da bi Verhoevnov original čim bolj marginaliziral, da ne rečem ponižal: svojo vizijo distopične prihodnosti, s podzemskim »dvigalom«, ki povezuje oba megapolisa, vred, jemlje smrtno resno, brez samoironije (in brez satirične distance, potemtakem antiverhoevensko), film režira tako, kot da je furijozna računalniška igrica (ja, manični green screen stakato, ja, več close-upov kot replik, in ja,

Schwarzeneggerjevo telo je bilo že samo po sebi specialni efekt!), Mars izbriše (»Zbudil se je – in hotel na Mars,« se glasi prvi stavek Dickove novele), namesto spominov na Popolni spomin pa ponuja svoje dolge spomine na Iztrebljevalca, tako da se zdi, kot da nam hoče reči, veste, Iztrebljevalec je boljši od Popolnega spomina, ali pa – Iztrebljevalca imam raje kot Popolni spomin, od katerega tu, če karikiram karikaturo, ostane le ženska s tremi joški. Wiseman ne kaže ravno kakega posebnega rešpekta do originala, ki ga rimejkira (to gre verjetno s premiso samega filma), toda še bolj arogantno je to, da si domišlja, da je posnel hkratni rimejk Popolnega spomina in Iztrebljevalca. Wiseman je v napoto obema, še bolj pa je v napoto intrigantni zgodbi o konzumentu, ki se ne more več spomniti, kdo je in za koga dela, ki se ne zbuja več iz sanj, ampak v sanje, ki realnost razume le, če je zabavna (in če izgleda kot fikcija), ki hoče vse čim prej – sproti! instantno! – pozabiti, da bi naredil prostor za nove lažne spomine, in za katerega je vsaka verzija njegovega jaza le način, da si odpočije od drugih verzij svojega jaza. Ne le da Wiseman nima niti najmanjšega zaupanja v original, ki ga rimejkira – niti najmanjšega zaupanja nima v scenarij, ki ga snema. Tega, da mu scenarij, zelo zeitgeistovsko pravzaprav, ponuja konzumenta, ki mu je najtežje izbrisati prav spomine na njegov revolucionarni jaz (če ga hoče pozabiti, se ga mora najprej čim bolj kompletno in čim bolj totalno zapomniti!), in vrtoglavico kapitalizma, ki živi le še od tega, da ljudem briše spomine na življenje, ne opazi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.