Grega Repovž

Grega Repovž

17. 8. 2012  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Tako blizu, tako mogoče

Kdaj je bila Slovenija dejansko v vzponu? Če odmislimo obdobje napihovanja balonov, zaradi katerih pokov se država še danes ne zmore pobrati, je bilo z vidika napredka in tudi družbenega optimizma najboljše obdobje sredi devetdesetih let. Podjetja so počasi napredovala, se postavljala na noge po izgubi okoli 70 odstotkov trga zaradi razpada prejšnje države, se širila, večino dobičkov pa zadrževala in vlagala v investicije. Šlo nam je tako dobro, da si je Drnovšek za ponoven naskok na oblast izbral slogan Slovenija – zgodba o uspehu. Pa to ne pomeni, da ni bilo tudi slabega. Podjetja so seveda tudi propadala, Maribor se ni mogel pobrati. A kazalci so bili pozitivni, podjetja so napredovala. Leta 1997 smo prišli prvi izmed vzhodnih držav do presežka dobička nad izgubami na nacionalni ravni. Vzhodna Evropa se je še lomila, Slovenija pa edina ne.

A zakaj? Mednarodne okoliščine niso bile dobre. Slovenija je ob tem še mejila na države v vojni. Morda bo kar držalo, da je k temu notranjemu miru v podjetjih pripomogla njihova lastninska struktura, v katero so bili po privatizaciji globoko vključeni zaposleni. Na eni strani je bil menedžment pod trdim nadzorom zainteresiranih lastnikov (zaposlenih), na drugi strani pa so bili zaposleni kot lastniki aktivni in zainteresirani za dolgoročno stabilnost podjetja (imeli so nadzor). In upravljanje so ti zaposleni, do čistilke in vratarja, razumeli bolje kot večina zlatih menedžerskih dečkov, ki so v imenu raznih skladov naslednja leta izvajali svoj masakrski ples po podjetjih. Vedeli so, da se dobički vlagajo v razvoj, na primer.

Ni dolgo trajalo. In malodane nihče ni opazil, da je bila to ena največjih pridobitev osamosvojitve. Bilo je tako netipično, tako napredno – kot je bilo napredno, da smo za himno izbrali ravno svetovljansko sedmo kitico Zdravljice.

Trajalo je le toliko časa, da so se začele prve mahinacije, ki jih je imel seveda zakon že vgrajene. Bilo je neizogibno, zakon je bil tako napisan. V imenu vzpostavitve »normalnega finančnega trga«, sic. Počasi so se vzpostavili pidovski baroni, pojavil se je pohlep, ki ga nihče ni hotel pomiriti, od pohlepa malega človeka do velikega pohlepa direktorskih ekip. Največ škode pa so podjetjem naredili skladi in pa politiki, ki so se prek državnih skladov vmešavali v podjetja. Ozrimo se danes po Sloveniji. Mar ni nenavadno, da so dvajset let kasneje tako rekoč edina podjetja, ki so ostala vsa leta stabilna, tudi v krizi, ravno tista, kjer so vedeli, da morajo te procese nadzorovati in obdržati zaposlene kot lastnike?

Absurdno je, da se danes malodane nihče ne spomni tega obdobja. Pa čeprav je bilo dobro in je destabilizacija podjetij prišla šele, ko so vanje kot aktivni lastniki vstopili tako hvaljeni skladi. »Pravi lastniki.« Prvih nekaj let so bili zadržani, potem pa se je začel nori ples prodaj, preprodaj, mahinacij, pidovskih privatizacij, privatizacij pidov itd. Kje pa so ti ljudje in ti skladi, ti učinkoviti upravljavci, danes?

A absurdno ni zato. Absurdno je, ker smo točno dvajset let kasneje spet pred novo neumno privatizacijo podjetij, tokrat v obliki razprodaje. Kaj drugega pa bo državni holding kot to? Nov poligon za špekulacije, podjetja pa njihove žrtve in z njimi tudi zaposleni. Pri čemer denarja v tej državi nima nihče. Imajo ga slovenski špekulanti v davčnih oazah in računa se na kupce iz tujine. A kdo so ti kupci? Večinoma gre za špekulantske nakupe, kolikor jih bo. Gre za konkurente, ki si želijo tako priti predvsem do slovenskega trga.

Nihče, čisto nihče vse do danes ni omenil možnosti, da bi morda poskusili spet tam, kjer smo bitko za odgovorno lastništvo izgubili. Če bi bila ta vlada (pa tudi opozicija) modra, bi danes razmišljali, kako v lastništvo podjetij ponovno pritegniti zaposlene. Pri čemer bo država tokrat podjetja zaradi kriznih razmer prodajala po nizkih cenah, ker normalnih ne more doseči. Zakaj ne bi bili teh ugodnih cen deležni zaposleni, ne pa neki tuji investitorji?

Seveda bodo zdaj začeli propagandisti razprodaje kričati, da to ni mogoče. Res? Mogoče je, prekleto mogoče.

Velja se zgledovati na primer po – Hrvaški. Sedanja hrvaška vlada je sprejela izziv, ki ji ga je ponudilo 1700 zaposlenih v puljski ladjedelnici Uljanik, ki so želeli preprečiti, da bi družbo prevzel kakšen »pravi lastnik«. Vlada je tvegala in določila pogoje, pod katerimi so zaposleni nazadnje prišli do večinskega deleža v podjetju. Delnice so kupovali po znižani ceni, za vsako leto delovne dobe jim je bil priznan še dodaten odstotek popusta, plačali so lahko z gotovino ali vzeli posojilo do pet let, da so se v privatizacijo vključili tudi tisti z nižjimi dohodki. Delnic zaposleni ne smejo prodajati pet let, vsak pa je lahko kupil največ 500 delnic, za okoli 3600 evrov. Odziv je presegel vsa pričakovanja. Uljanik je 27. julija objavil, da je delavski odkup uspel.

A to še ni vse. Presežni interes zaposlenih ne bo šel v nič. Ti novi lastniki Uljanika so se že odločili, da bodo z denarjem, ki ga niso mogli vložiti v privatizacijo, konec avgusta družbo dokapitalizirali.

Pri nas spreminjamo himno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.