Janko Lorenci

Janko Lorenci

17. 8. 2012  |  Mladina 33  |  Kolumna

Išče se predsednik

Bilo bi čudno, če zmagovalec ne bi bil Türk

Začenja se uradna kampanja za predsedniške volitve. Njihov glavni čar je neposrednost – volivci sami, brez vmešavanja strank, odločajo, kdo bo šef države. To jim zbuja nekaj zadovoljstva in občutka odgovornosti.

Vrste kandidatov se množijo, a resni ostajajo samo trije: Türk, Pahor in Zver. Daleč najmanj možnosti ima zadnji. Je priden vojak SDS in to ostro omejuje njega osebno in krog njegovih privržencev. Pomagati si ne more: če bi se skušal distancirati od stranke, bi ga ta izobčila, tako da bi na koncu ostal brez visoke funkcije, politično pa na cesti. Sicer pa intimne potrebe po distanciranju očitno ne čuti.

Pahor je kot premier in nato še kot vodja SD pogorel na celi črti, in zdaj bi se rad dvignil iz lastnega pepela. Išče si čast in službo in se zanju zgledno trudi: kosi, struži, pometa, asfaltira in se nasploh kaže kot prototip telesno marljivega slovenskega človeka. A proti Türku sam po sebi nima možnosti za zmago. Te se mu odpirajo šele, če bo prišel v drugi krog, kjer bi ga morda podprli volivci desnice. Pahor niti ne skriva, da računa na to, zato še poudarja svoje mostograditeljstvo, povezovanje in mirno sobivanje levice in desnice. To počne že dolgo, a ga grdo lomi, če upoštevamo, da je desnica tako rekoč SDS, ta pa tvorba, ki ne spada v demokratični strankarski lok, zdaj pa državo očitno vodi v razsulo. Pahor je svojevrsten Janšev pajdaš; iz opozicije počne to, kar počnejo Virant, Erjavec in drugi v koaliciji – podpira in omogoča vladavino SDS. Vendar nikakor ni nujno niti to, da bo prišel v drugi krog.

Pravzaprav bi bilo čudno, če zmagovalec ne bi bil Türk. Že dolgo je najbolj priljubljen politik v državi, intelektualno močan, suverenega vedenja, dobro se počuti tudi v mednarodnih stikih, je brez bremena škandalov. Nazorsko je bliže levici kot desnici, to pa ga je neizbežno spravilo v vojno s SDS. Vendar ostaja sprejemljiv tudi za del nihajočih in desnih volivcev.

Türk je zmeren politik, ki nikoli ne bo jasno in glasno rekel, da bi bilo treba korenito prenoviti (zamenjati) slovensko politiko, zatreti vse, kar smrdi po neoliberalizmu, in se čisto drugače postaviti v EU (se med drugim resno pripraviti na življenje brez evra, ne pa noreti z vpisom fiskalnega pravila v ustavo). V sedanjem času bi bil tak radikalen predsedniški kandidat (ki bi seveda moral imeti tudi druge kvalitete) celo izvoljiv. Izgubil bi sicer podporo politične levice, ne pa tudi večine volivcev. Ta čas si še ne znamo dobro zamisliti, kakšno družbeno jezo in s tem zahteve po ostrih spremembah utegne prinesti stopnjevanje krize.

Radikalnosti od Türka ni pričakovati. Zna biti kritičen, vendar je izrazit privrženec zmernosti in postopnosti. Vprašanje je tudi, ali bi bila radikalnost produktivna, saj bi ga spravila v vojno s celim političnim razredom, sam pa ne more spremeniti ničesar. Po drugi strani je res, da ima zmernost v tako kritičnih časih omejen doseg: ne odraža ostrine stanja, se premalo dotakne frustriranih volivcev itd. Zato bi od Türka pričakovali stopnjevanje kritičnosti in jasne okvirne predloge, kako iz krize. Zmernost v izražanju (politična kulturnost) še vedno dopušča vsebinsko radikalnost.

Kakorkoli, prihodnji, neposredno izvoljeni predsednik se bo verjetno vsaj toliko kot z etablirano politiko moral pogovarjati neposredno z ljudstvom. Razvoj teče v to smer. Še nobene predsedniške volitve niso potekale v tako negotovih, kar dramatičnih razmerah. Bolj ko so časi taki, bolj si ljudstvo želi trdnega voditelja. Del te želje, značilne za vso Evropo, se bo projiciral tudi v prihodnjega predsednika države. Zato ni vseeno, kdo bo ta mož.

Zdaj živimo v svojevrstni zmoti. Za svojo največjo težavo imamo ekonomsko krizo. Toda naš največji problem, ki je odločilno pomagal skotiti tudi sedanjo krizo, je trajno hiranje demokracije, najbolj zgoščeno prav v sferi politike. Med tabori v njej so občutne razlike, v glavnem pa vsa brani status quo, ki ne vodi nikamor. Zver je zvest strankarski vojščak in tudi Pahor je še vedno trden del strankarskega korpusa in miselnosti. Kolikor ni, je kapriciozen, naslajajoč se ujetnik svojega Jaza. Türk ni člen strankarskega pogona, in to je ena njegovih prednosti, ki mu daje več svobode. Vse ne izrablja.

Poznojesenske volitve bodo pomembne. Od njih je odvisen del slovenske stabilnosti in prihodnjega razpletanja. Na deželo lega moreč občutek ogrožene materialne in vsakršne varnosti, splošnega pesimizma, brezperspektivnosti. Pomen predsedniške funkcije se v takem ozračju veča. Pri tem negotovost in naraščajoči strah pred prihodnostjo najverjetneje delata zlasti za Türka, ker je pač najbolj verodostojna in pomirjujoča osebnost med kandidati. Edini med njimi že dolgo poudarja tudi pomen pravnosti in obličnosti nasploh – upravičeno ju ima za bistveno pomembnejši, kot to velja v splošni slovenski razpuščenosti.

V kaosu, ki nas počasi požira, izbira med kandidati ne bi smela biti težavna: na vrhu države ne potrebujemo lutke destruktivne stranke ali vase zaljubljenega igralca, ampak resnega politika. Če bomo dobili marioneto ali glumača, bo to pomenilo, da smo tudi volivci že čisto zmešani.

Kdo bo izvoljen, pa ni vseeno niti zato – tako daleč smo že prišli –, ker je predsednik države tudi vrhovni poveljnik vojske.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.