Vesna Teržan

14. 9. 2012  |  Mladina 37  |  Kultura

Umetnica je prisotna!

Kdo je Marina Ambramović? To odkriva uro in 46 minut trajajoč dokumentarni film Matthewa Akersa – The Artist is Present

Marina z ekipo, ki je posnela film o njej

Marina z ekipo, ki je posnela film o njej
© Marco Anelli

»Rekla je, da ne bo delala nič. Ja, kaj bomo pa potem snemali?« se je spraševal režiser in snemalec Matthew Akers, ko se je s konceptualno umetnico Marino Abramović dogovarjal za snemanje dokumentarca o pripravah na njeno veliko razstavo leta 2010 v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti (MoMA).

Razložila mu je, da bo njen tokratni performans »sedenje na stolu« v razstavnem prostoru in da ga bo tri mesece izvajala po sedem ur na dan. Tam bo sedela, na stolu nasproti nje pa se bodo menjavali obiskovalci in ji nemo zrli v oči. V teh sedmih urah ne bo imela odmora, ne bo jedla ne pila. Kurator razstave Klaus Biesenbach se je bal za njeno življenje, da bi izčrpanost in bolečine načeli njeno zdravje, a sama ni niti pomislila, da bi ta tri mesece trajajoči performans prekinila. V galeriji je presedela 700 ur, ob njej se je na nasproti stoječem stolu izmenjalo več sto ljudi, celotno razstavo je videlo 750 tisoč obiskovalcev.

Film prikaže prav to, kako so ljudje sedali na stol in zrli vanjo, jokali, se smejali, s prizorišča odhajali zmedeni in pretreseni. Akers pravi, da Marina, preden je sedla na stol v MoMI, še ni bila tako velika svetovna umetniška osebnost, kot je sedaj. Navsezadnje je gledanje ali snemanje osebe, ki molče in mirno sedi na stolu, nekaj takega, kot da bi snemal, kako se suši barva na slikarskem platnu. Od kod torej fascinacija, da so ljudje ure in ure stali in gledali mirno in tiho Marino? Preprosto, njena prisotnost je hipnotična, odgovarja Akers.

Ko se je lotil snemanja filma, ga je najprej preveval dvom, ali je performans sploh umetnost in ali ni Marina svetovne umetniške srenje štiri desetletja nemara vlekla za nos. Spopadel se je z njeno zgodovino, ugotovil, da je njeno mesto v zgodovini svetovne umetnosti nesporno, in začel počasi dojemati, kaj vse je ta vztrajna, potrpežljiva, vzdržljiva, pogumna, drzna, karizmatična in očarljiva ženska že naredila v svojem življenju. Spoznal je, da je za takšen performans potreben nepredstavljiv duševni napor in da lahko učinkuje le, če je izpeljan z emocionalnim pristopom, ki pripelje do takšnih čustvenih okoliščin, da te posrkajo tudi navzoče v galeriji. Pri performansu v MoMI je šlo za raziskovanje človeške nravi, za vizualizacijo časa, tudi za povsem osebno doživljanje časa in nazadnje za avtoportret svetovne kraljice performansa.

Abramovićeva sama sebe imenuje babica performansa. Body art, performans in happening so umetniške prakse, ki v gledalcih zbujajo nelagodje, tudi zaradi nepredvidljivosti in ranljivosti telesa. In skoraj vedno potrebujejo razlago, le redki od njih imajo namreč dovolj močan čustveni in obredni naboj, da govorijo univerzalni jezik. Marina je svojo prvo akcijo Ritem 0 izpeljala leta 1973, ko si je med razprte prste zabadala nože. Zdaj, v zrelih letih, spoznava, da performansi, v katerih trpinči svoje telo, najverjetneje izvirajo iz zgodnje mladosti, ko je mama, partizanka z visokim činom v JLA, svoje otroke vzgajala strogo kot vojake.

V zbirki ljubljanske Moderne galerije 2000+ najdemo fotodokumente in tudi 72 predmetov s performansa Ritem 0 (1974), ki pričajo, kako je dovolila, da ji obiskovalci povzročijo bolečino in jo ranijo. Fotografija ki jo prikazuje, ležečo v goreči risbi peterokrake zvezde (Ritem 5, 1974), je bila leta 1998 vključena tudi na razstavo Body and The East v Moderni galeriji v Ljubljani. Tako Marina Abramović ni neznanka v slovenskem kulturnem prostoru in tudi za redne bralce Mladine ne.

Štirideset let je poslušala vprašanje, povezano s tem, kar počne – je to umetnost. V šestdesetih letih 20. stoletja pa se je njena generacija umetnikov spraševala, kaj je umetnost. S konceptualističnimi akcijami so dematerializirali umetnost, vzeli so ji predmet, objekt, saj je pri performansu in bodyartu edino orodje in medij umetnikovo telo. Koncept in ideja, poglavitni prvini njihovih umetniških akcij, sta bila nosilca revolucionarne metode in odziv na formalizem v umetnosti, z njima so nasprotovali njeni komodifikaciji; tako so konceptualisti bojkotirali umetniški establišment.

Današnja izjava Marine Abramović – »Performativna umetnost nikoli ni bila navadna zvrst umetnosti. Alternativna je že, vse odkar sem se rodila. Zato bi rada, da preden umrem, postane prava in spoštovana vrsta umetnosti.« – je glede na njene akcije v šestdesetih in sedemdesetih letih pravzaprav neprijetna. Čemu potem pretekli boj proti establišmentu? Marina želi, da bi se performativna umetnost končno uvrstila v mainstream, da bi torej dobila ceno, da bi dobila mesto v muzejih in umetniško avro. To je s svojo razstavo v MoMI tudi dosegla. In kot priča film, so na umetniškem trgu fotografije njenih performansov že dosegle visoko ceno.

Film:
Marina Abramović: The Artist is Present
Kaj: slovenska premiera dokumentarnega filma o umetnici Marini Abramović
Kje: Center urbane kulture Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 20. septembra 2012 ob 18. in 21. uri

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.