Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Pamflet

Vladavina pajdašev

Banke, stečaji in lisice.

Zdravnik in pisatelj Alojz Ihan se je v kolumni v »Financah« čudil nad sodobno slovensko zgodovino, ki je pred časom za enega najbolj lukrativnih služb napravila notarsko. Dejansko, izbrani ceh, ki je služili sanjske vsote, da je overovil podpis ali pogodbo, a nikoli v isti zgodovini ni nihče izmed njih kazensko ali odškodninsko odgovarjal za polome, ki so sledili iz njihovih postopkov.

Notarstvo, ki ga je povzdignila Drnovškova LDS, je bilo po reformi pravosodnega ministra Lovra Šturma spet približano zemeljskim poklicem.

Primer je star, zato ga priklicujemo bolj kot zgled, ki se vztrajno ponavlja. Številna podjetja v državni lasti, kot razkrivajo mediji, so gojila prakso, po kateri so najemala svetovalna podjetja in jim plačevala tudi po sto tisoč evrov. To so sicer predstavljali kot premišljeno in poglobljeno analizo, ki jim bo omogočila dobičkonosne investicije.

Toda, kaj počno v podjetjih direktorji in zaposleni strokovni kader, če sami niso sposobni izdelati elaboratov, za katere plačujejo s šestmestnimi številkami??? Predvsem pa je imeti svetovalno podjetje in tovariševati z ljudmi državnega gospodarstva danes poklic, ki v moderni Sloveniji največ šteje.

Te dni se kot osrednji škandal pojavlja razkritje o stečajnih sodnikih, ki so drugovali s stečajnimi upravitelji. Seveda ima lahko človek tudi prijatelja, in tudi sodnik je človek, pa vendar imamo opraviti z eno najbolj perfidnih iger. Podjetje gre v stečaj, za njim pa ostane množica upnikov, ki upajo, da iz stečajne mase dobijo vsaj manjši delež. Lastnik podjetja, ki je prvi vedel za prihajajoči propad, je tik pred tem nakazal večje vsote svojim slamnatim podjetjem. Čisti primer ropa, ko lastnik ne samo, da je uničil svoje podjetje, ampak potem s pogorišča izmakne upnikom še znatni del sredstev z računa in materialne lastnine. Tu bi zato pričakovali rigorozne stečajne upravitelje in stečajne sodnike, ki bodo delali v korist upnikov. Naravnost cinično

je, da stečajni upravitelj in odvetniki, ki ta jih najame, dobijo enormne zaslužke za delo, ki na koncu upnikom prinese zgolj simbolno prgišče od prijavljenih terjatev.

Torej sistem, ki kaže smisel stečajev v tem, da na pogorišču gospodarstva bogatijo posredniki.

Še pred tednom je predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan v »Odmevih« ironiziral predstavnika upnikov, da si z njim stalno dopisuje, medtem ko je slednji že leta prinašal evidence o nedopustni povezanosti nekaterih sodnikov s stečajnimi upravitelji, katerega rezultat je bilo izigravanje upnikov. Slab teden kasneje je spregovoril predsednik »Vrhovnega sodišča« Branko Masleša v drugačni dikciji, torej o spornem sodniškem početju.

Naenkrat smo pred vprašanjem etičnosti in poštenosti sodnikov. Prvi mož »Vrhovnega sodišča« upa, da ti primeri, ki jih sodniki obsojajo, ne bodo vrgli slabe luči prav na vse sodnike. Imamo torej situacijo, v kateri sodniki moralno obsojajo svoje sporne kolege, reč pa teče naprej. Nikakor, če gre za sodniška dejanja, zaradi katerih so bili oškodovani upniki, je v pravni državi en sam odgovor – sodni pregon teh sodnikov!

Namesto tega pa opažamo mehko stanovsko kritiko, ki je sicer že pred leti zaznala nedopustnosti, zaradi katerih je razvpito sodniško trojko umaknila z liste stečajnih sodnikov, ki so jim dodeljevali nove primere. Niso pa zoper njih ukrepali.

V družbi se tako dogaja premeščena kritika: namesto da bi ukrepalo sodstvo, ki je najbolj kompetenten ocenjevalec sodniškega dela, to počno mediji!???

Na las podobno je pri državnih bankah. Šele potem ko je sociolog Urban Vehovar nastopil z metaforo »srce zveri je v NLB«, ko je »Protikorupcijska komisija« podala svoja ugotovitve o organizirani korupciji v mreži državnih bank, in ko je ameriški bančnik Egon Zakrajšek v kamere spregovoril o pajdaškem kapitalizmu, je stvar dobila svoje ime. Reč je enostavna: druščina pajdašev si je delila stotine, milijarde, račun pa bomo plačevali davkoplačevalci. Večina bančnikov in profesorjev ekonomije pa je leta molčala in to sprejemala kot naravni proces.

Rešitev, ki jo nekateri ponujajo - prodajo bank tujemu lastniku, pomeni dobesedno propad države. Ne v smislu, da bi tujci postali lastnik bančnega premoženja, temveč v globljem strukturnem pomenu. Če nobena vlada ni sposobna ustvariti takšnega sistema, ki bi onemogočal pajdaški kapitalizem, potem Slovenija ne zmore postaviti takšnega aparata, ki bi deloval po načelu transparentnosti in enakosti za vse. In od tod peklenska posledica, da lastna država ni v stanju voditi Slovenije kot države. Država namreč ni samo pojem, ob katerem se zaklinjamo ob nacionalnih praznikih, temveč sistem transparentnih in za skupnost blagodejnih mehanizmov.

Zato je čista komedija zadnje početje ljubljanskega župana. Njegove službe so namreč v skladu s svojimi pristojnostmi pred stožiškim stadionom olisičile nekaj sto napačno parkiranih avtomobilov, na kar pa je v maniri vsemogočnega šerifa posredoval Zoran Janković, ki je razveljavil njihov ukrep in dal avtomobile razlisičiti. Si predstavljamo, da bi pravosodni minister Senko Pličanić razveljavil konkretno sodbo sodišča, in dal obsojene in zaprte spustiti iz zaporov???

Res je, da je župan Janković medijski populist, saj je svojo avtoritarno potezo predstavil kot gesto sočutja, torej humanitarno dejanje. Toda v vladavini prava bi pričakovali vse kaj drugega, denimo natančne predpise, v katerem primeru lahko redarji uporabijo lisice nad napačno parkiranimi vozili. Tako uporaba mestnih lisic deluje kot priročen način, kako po kapricah intervenirati in polniti mestni proračun, redarska služba pa kot osebna garda župana.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.