Marcel Štefančič jr.

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Pogum

The Brave, 2012
Brenda Chapman & Mark Andrews

Matere, ki hčerke spreminjajo v matere.

Merida bi bila verjetno prva, ki bi vam povedala, da so si visoke pete izmislili moški, to pa zato, da bi ženske lažje ujeli in da bi jih lažje obvladovali, da torej ne bi mogle pobegniti in da bi se držale doma, družine in utečenih patriarhalnih vrednot. Merida, glavna junakinja Pixarjevega Poguma, je kakopak 3D animirani lik – lepa, dolgolasa, rdečelasa, po malem Pocahontas, po malem Jasmina, po malem Belle, usojena za novo igračo, prodajno tekmico Barbik in Winxic.

Merida je pač princesa, škotska princesa. Kralj Fergus (Billy Connolly), ki izgleda kot Asteriksov brat, in kraljica Elinor (Emma Thompson), ki ljubi tradicijo, jo tudi zelo razvajata, tako da je videti kot princesa z Beverly Hillsa (s fantazijskim gradom gradom, bajno okolico ipd.), kar pa naj vas ne zavede: Merida (Kelly Macdonald) je tudi Hanna. Z lokom strelja bolje od moških. Jezdi bolje od moških. In najbolje se počuti v oblačilih, ki ji omogočajo hitre, nenadne poteze – v oblačilih, ki ji dajejo svobodo.

Merida ne mara reči, ki jo omejujejo. Ne mara ukazov, direktiv. Upornica, se razume. Noče, da bi kdo uklenil njeno željo. Noče se pokoriti zahtevam kulturne vojne. Ni punca, ki bi se hotela poročiti po pošti – ali pa po direktivi staršev. Toda njena starša načrtujeta prav to – aranžirano poroko, poslovno poroko, komercialno poroko. Poročiti jo kanita s fantom iz mogočne, vplivne, »zavezniške« družine, ali natančneje – s tem, ki najbolje strelja. Ta jo bo dobil. Ali pa tudi ne. Ne le da se Merida prijavi na lokostrelski turnir, na katerem naj bi streljali in tekmovali zanjo, »za njeno roko«, ampak nam da – s precej radikalno, precej politično nekorektno potezo, totalno netipično za holivudske animacije – jasno vedeti, da niso problem le »invalidni«, kulturno hendikepirani očetje (kralj je brez ene noge), ampak tudi matere, ki hočejo svoje hčerke spremeniti in zadušiti v poslušne žene in matere. Merida je princesa, ki ne čaka, da jo bo rešil kak čedni princ (princa tokrat za spremembo sploh ni na spregled!), ampak sklene, da se bo raje rešila in emancipirala sama. In tudi kakega karizmatičnega, zlobnega, megalomanskega, nadnaravnega sovraga ji ni treba premagati. Nasproti ji namreč stoji pravi, toda običajno najmanj očitni in navidez najbolj »naravni« sovrag – patriarhalni družbeni red. Merida ve: če ga bo premagala, bo živela srečno do konca svojih dni. A to je le fantaziranje, realnost pa je bolj konservativna: Brendo Chapman, režiserko te »feministične« animacije (»prvo žensko, ki je režirala holivudski animirani film«), so sredi produkcije odpustili in zamenjali z moškim. Zaradi »kreativnih nesoglasij«. Kar je približno tako, kot če bi rekli, da je med materjo, ki hoče svojo hčerko poročiti z bogatim sosedom, in njeno hčerko, ki se z bogatim sosedom noče poročiti, prišlo do »kreativnega nesoglasja«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.