Marcel Štefančič jr.

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Film

Nevidno zlo: Maščevanje

Resident Evil: Retribution, 2012
Paul W.S. Anderson

Hologrami utopij.

Če hočete videti apokaliptično verzijo Alice v čudežni deželi, potem morate nujno slediti sagi o Nevidnem zlu, v kateri se Alice (Milla Jovovich), uslužbenka korporacije Umbrella, tajne producentke »nevidnega zla«, prelevi v baletno, usnjeno, nesmrtno superjunaško orožje, gensko spremenjeni organizem (damska verzija Jasona Bourna, izgubljena sestra Selene iz Podzemlja, nesojena ljubica Nea iz Matrice), strup za zombije, prepotuje Ameriko, se klonira, v Maščevanju, peti epizodi Nevidnega zla, pa se vrne nazaj v korporacijo Umbrella, ki je lahko zdaj – v času globalizacije, vsaj s svojim testnim obratom – parkirana tudi v ledu Kamčatke.

Bolj ko je Alice svet spreminjala, bolj je ostal isti. In obratno: bolj ko je hotela, da bi ostal isti, bolj se je spreminjal. Vrne se tja, kjer je začela. Še celo med najavno špico, ki popisuje postcliffhangerski stakato prejšnje epizode (Nevidno zlo – Drugi svet), se čas vrti nazaj, tako da tudi naboji letijo v cevi pištol in avtomatov, kot da bo konec sveta pompozni slow-motion retro. Pa toliko zombijev je pobila, pa toliko vojn je dobila, pa toliko infekcij in spiral nasilja je preživela, pa toliko labirintov je potolkla, pa toliko ljudi – zadnjih ostankov človeštva – je rešila.

Nič ne pomaga: utopije so distopije. Ko jo zagledamo udomačeno, v idiličnem družinskem krogu, vemo, da je to le hologramska fantazija in da je svet v resnici preplavljen z agresivnimi, lunatičnimi zombiji, mrhovinarji, ki žrejo ljudi. Računalniki, znaki večnega progresa in tehnološke Arkadije, ne ustvarjajo življenja, ampak zombije, žive mrtvece, enoumne avtomate, pošasti, ki so vse hujše, grotesknejše in viralnejše. Mrtvo ima prednost pred živim. Kapital ima prednost pred življenjem. Deregulirani svet prostega trga, ki ga vodijo, generirajo in kontrolirajo mogočne korporacije (a la Umbrella), je brez alternative. In Paul W.S. Anderson gre v vizualni stilizaciji teh sizifovskih utopij tako daleč, kot so šli nekoč daleč v verbalni stilizaciji utopij Thomas More, Tommaso Campanella, Saint-Simon, Charles Fourier, Robert Owen in Etienne Cabet, da o Engelsovem Opisu v novejšem času nastalih in še obstoječih komunističnih naselbin niti ne govorim. Ni kaj, podpisan film. Le pokojni Tony Scott se je še tako furijasto, tako graciozno in tako cinefilsko trudil (poglejte si le Domino, Deja vu ali pa Days of Thunder, če naj ostanemo pri njegovih filmih na D), da bi tako tankim zgodbam in tako trivialnim žanrom vdahnil dostojanstvo urgentnega eposa.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.