Matej Bogataj

21. 9. 2012  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Knjiga

Gordon Reece: Miši

Prevedla Meta Osredkar, Založba Miš (zbirka Bisernice), Dob pri Domžalah, 2012, 325 str., 30,95 €

+ + +

Beg v nevarnost

Mati in hči se, potem ko tamalo resno poškodujejo sošolke, ki jo okrutno šikanirajo zaradi njene prepozne menjave vrednot in imidža, zaradi zaostalega prehoda iz otroštva v mladost, preselita na idilično podeželje. V samoto, kjer nimata s skoraj nikomer stika. Tamalo, pripovedovalko, učijo domači učitelji, nekateri od njih prav namrdnjeni nad privilegijem tistih, ki se jim ne ‘ljubi’ v šolo, čeprav se pripovedovalki še vedno poznajo brazgotine po obrazu in vratu od zažiga las, čeprav jo v sanjah in sploh preganjajo podobe nasilja, ki se mu ni znala upreti, in bi ta del svojega šolskega vsakdanjika raje potlačila ali pa o njem objektivno, brez jeze, s skoraj noro hlastnostjo in distanco pisala v dnevnik.

In čeprav se nam zdi, da bosta v idiličnem okolju, tako primernem za izbruh nasilja, na tako primernem prizorišču za srhljivko, deležni nadaljevanja šikaniranja užaljenih mul, se nevarnost pojavi s popolnoma druge strani. Še bolj surova, nedoumljiva, še bolj sta v primežu, obe, tudi mati pravnica, ki točno ve, kako zmuzljive so interpretacije zakona, kako nepredvidljive so odločitve porot, kako hitro prekoračiš silobran; da tudi pravo ve, da je v vsaki norosti vedno ostanek hotenja in razuma, sistem, racionalnost, namera, za katero te potem (ob)sodijo.

Gordon Reece

Gordon Reece

Reece, Avstralec, postavlja svojo dovolj napeto, čeprav tudi nekoliko linearno spisano žanrsko zgodbo na nejasno, vendar zadosti abstraktno in zato nemoteče in prepričljivo izrisano mejo med urbanim in podeželskim, pri čemer se zaveda, da mora za sproščanje bralne publike poskrbeti za skoraj arkadijo, za skupne zajtrke in domačnost, česanje in intimnosti med generacijami, če hoče v ta prostor potem naseliti zlo. Vendar je bolj kot kriminalni oziroma srhljivi zaplet štos Miši postopno napredovanje samozavesti obeh klenih Avstralk, matere in hčere. Začneta kot miši, bojazljivo, vsaka od njiju s travmatično izkušnjo od prej, ena iz šole in druga iz zakona in še iz službe, ob soočenju z velikimi preizkušnjami pa se postopno osvobajata strahu. Postajata vse bolj subjekta, sposobni dejanj, za katera nista vedeli, da jih lahko storita, z jezo, ki se drastično sproži proti vsem vsiljivcem in skrunilcem njune težko povrnjene idile. Seveda, Miši so žanr in njihovo sporočilo je hrabrilno, nekako v stilu, da kar nas ne pokonča, krepi, in zgodba je povedana dovolj suvereno in malce tudi predvidljivo, z nekaj preobrati in brezmejnim optimizmom glede ženskega poguma in možnosti prebolevanja travmatičnih in nedoumljivih nesreč, ki se nam pripetijo za življenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.