Dva leva / Vlado Miheljak: Zadnji strel

„Gremo na malico, vsi jedo, samo jaz sedim brez hrane. Vedno rečem, da mi ne paše ali pa da nisem lačna. V resnici pa sem res ful lačna in mi je včasih tudi slabo od tega. Ker tudi prejšnji večer nisem jedla.“

Kar je za državo ustava, to je za osebo etika, in ’ukradena država’ je posledica manka etičnih vodil pri vladajočih, je zatrdila. Zato je po njenem mnenju čas za revolucijo - ne ekonomsko ali politično, temveč osebno, duhovno.

„Mogoče možnost tretje izbire, tretjega bloka na levici, obstaja. Mogoče bo to opcijo ali izbiro res treba uporabiti. Toda imamo samo en strel, samo en poskus. Če se izjalovi, ga nikoli več ne bo.“

Živimo v čudnih časih in še bolj čudni deželi. Verjetno ni prav veliko držav, ki jih vodijo vojni dobičkarji, preprodajalci orožja, goljufi, ponarejevalci, lažnivci in špekulanti. In še huje. Če se iz Slovenije napotite proti vzhodu, ne boste med Ljubljano in daljnim Islamabadom našli države, ki bi jo upravljal človek, pravnomočno obtožen kaznivih dejanj. Če se boste v isti kraj odpravili po daljši poti proti zahodu, prav tako ne. In ni veliko dežel, kjer se obtoženi prvokategorni politik preprosto ne odziva na vabila na sodne razprave. A tako pač je. Problem ni zgolj v oblastnikih, ki samovoljno vodijo državo, ampak v nedelujočem nadzoru; nedelujoči opoziciji. Samodržci si vedno vzamejo toliko oblasti, kot jim je dopuščeno. Ne več in tudi manj ne.