Grega Repovž

Grega Repovž

23. 11. 2012  |  Mladina 47  |  Uvodnik

Sploh vedo, kaj so naredili?

Včasih velja pokukati v kakšno sosednjo državo ali pa si vsaj priklicati v spomin spodrsljaj kakšne druge – da se lahko sploh zaveš, kaj se dogaja v tvoji. S kakšno pravico pa smo se na primer Slovenci zabavali nad sodobno Madžarsko Viktorja Orbana, kjer drugače misleče preganjajo, odstavljajo direktorje gledališč in ustavno zapovedujejo zvestobo državi, ko pa smo pri nas prišli tako daleč, da policija v državnem zboru preverja pristnost podpisov poslancev – ne kogarkoli, temveč poslancev! –, pri čemer ti ves čas vztrajajo, da stojijo za tistimi podpisi?

Saj bi človek še razumel, da bi policija preiskovala istovetnost podpisov, če bi poslanci zanikali, da so ti podpisi njihovi. Policaji nas hočejo namreč prepričati, da preiskujejo morebitno ponarejanje listin. Da je nekdo ustvaril listino, ki ni skladna z dejanskim stanjem – pri čemer tisti, ki lahko istovetnost potrdijo, pravijo, da je istovetna. Lahko bi vzkliknili: Butale, sol sadijo! Pa ne moremo, ker gre za najhujšo obliko pritiska. Ki ga na opozicijo izvaja oblast. Ker navsezadnje, četudi bi kakšen poslanec rekel svoji tajnici: daj, podpiši me, nimam časa hodit tja, – kaj bi bilo drugače, ko pa vendar gre za njegovo voljo?

Policija preprosto ne more preiskovati dela poslancev. Ne govorimo o tem, ali lahko preiskuje, kaj počnejo poslanci ob svojem delu (kot je preiskovala na primer Jelinčiča in Prijatelja, pa še v teh primerih poslance do drugačne odločitve državnega zbora varuje imuniteta!), govorimo o delu poslancev. O njihovih razpravah. O njihovih pobudah, ustnih in pisnih. Presojo in vrednost njihovih dejanj kot poslancev namreč v srčiki demokracije, kar parlament je, opravijo organi, ki si jih poslanci izvolijo sami. To je temelj poslanske avtonomije, vendar. Zato pa so izvoljeni predsednik državnega zbora in podpredsedniki, kolegij državnega zbora, predsedniki komisij in odborov, njihov svetovalec pa je pravna služba parlamenta. A še navodila te lahko spregledajo. O poslanskem delu odločajo poslanci sami, zbor je popolnoma avtonomen. Poslanci lahko celo sprejmejo zakone, ki so v nasprotju z ustavo, tako daleč gredo njihove pravice – in prav to so v preteklih enaindvajsetih letih nemalokrat naredili. Šele ustavno sodišče lahko ugotovi, da je bilo njihovo ravnanje v nasprotju z ustavo. Notranja pravila parlamenta so urejena s poslovnikom državnega zbora. Bo začela policija brati zakone, ali ni morda kakšen v nasprotju z ustavo, in poslance obtožila kaznivega dejanja napada na državno ureditev?

A vseeno pojdimo po tej politično očitno motivirani logiki policije naprej. Pridemo namreč do strašljivih razsežnosti. V državnem zboru, zlasti pa v njegovih odborih in komisijah, se rado zgodi, da kakšen poslanec trdi, da se je prijavil k besedi, predsedujoči pa trdi nasprotno in mu je ne da. Obvelja volja predsedujočega. Tako pač je. Podpis in prijava k besedi sta v hramu demokracije podobne teže. Bo zdaj policija začela preverjati, ali se je poslanec dejansko prijavil k besedi in mu je predsednik komisije namenoma ni dal? Bo dala predsedujočega na detektor laži in mu pobrala nekaj las, da bodo forenziki po filmsko iskali kislino, ki se sprosti v telesu pri takem dejanju?

Policijsko ravnanje je zato nedvomno politično motivirano. Pa če bi pri preverjanju podpisa Melite Župevc še lahko pomislili, da je to delo kakšnega butastega kriminalista, ki je hotel ustreči direktorju in ministru, v resnici pa jima je le škodoval, je po drugem vdoru v parlament – ker to je pač vdor – jasno, da gre za dejanja, ki sledijo navodilom direktorja in ministra.

Policija o parlamentarni proceduri nima kaj presojati. In policija v nobeni državi ne presoja poslanskega dela (poudarek je na poslanskem delu).

V bližnji in daljni okolici lahko policijo, ki nadzoruje poslance, najdemo le še v beograjski skupščini. Pa še za to se je treba vrniti v obdobje med obema svetovnima vojnama, v čas kraljevine Jugoslavije. Pa še takrat je imela jugoslovanska skupščina kar svojo policijsko enoto, ki je v resnici nadzirala vročekrvne poslance, da ni kateri potegnil pištole ali kaj podobnega. Pravi policaji seveda niso imeli vstopa v hram demokracije. A prisotnost policije je bila tam celo skoraj logična, saj so nato streljanje in mrtve poslance res imeli, kralj Aleksander Karađorđević pa je to izkoristil za uvedbo t. i. šestojanuarske diktature.

Ne vsiljujemo nobene primerjave. Nikakor. Prihaja pa prihodnji teden k nam madžarski premier Orban. Janša ga je povabil na državniški obisk.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.