»Levi in desni ekstremisti«?

Jože Vogrinc

7. 12. 2012  |  Mladina 49  |  Javna pamet

Ko si je premier opomogel od šoka zaradi protestov proti njegovemu vladanju, jih je takoj začel jezikovno predelovati v njemu koristnejšo tvarino. To počne tako, kakor se je bil naučil iz učbenikov o specialni vojni, in to počne že vsa leta. Ker protestov ljudstva ne more razglasiti za sovražne, ne da bi si spodkopal tla pod nogami, jih prizna za legitimne. (Kar sicer nikakor ne pomeni, da jim priznava upravičenost!) Granitne kocke letijo v policiste in žalijo mirne protestnike. Še bolj kot zmerjanje in jajca pa so uporabne, da se najde v protestih nasilje, premier pa nastopi kot varuh miru, reda in zakonitosti. Predsednik vlade potem naredi še en jezikovni manever: nasilneže razglasi za »leve in desne ekstremiste«. Uporabi torej politični žargon in se postavi na sredino. Ker pa v tem žargonu vsakogar, ki se opredeli, drugi postavijo ali na levo ali na desno, lahko premier vsakogar, ki ima drugačno mnenje od njega glede uporabe sile proti demonstrantom, razglasi za levega ali desnega podpornika skrajnežev.

To pa je za obramboslovca na oblasti uporabno zato, ker njemu in njegovemu ministru nad policisti daje izgovor za morebitno uporabo nasilja v družbenih konfliktih, ki so zajeli Slovenijo – uporabo monopola, ki ga ima najvišja izvršna oblast. Zato je nujno treba čim prej izvedeti, kdo je na prvem protestu z granitnimi kockami v Mariboru in na prvem v Ljubljani zares sprožil nasilje, ali Janševi »levi in desni ekstremisti« zares obstajajo in čigave naloge izpolnjujejo.

Očividci so si edini, da so videli metati granitne kocke organizirane neonaciste. Niso pa videli, da bi bil to počel kdo, ki je bil opremljen z domnevnimi levičarskimi simboli. Vsaj na ljubljanskem protestu, kjer so se nasilneži s skrajno desnimi transparenti in vzkliki spravili nad policiste in skupščino, je bilo jasno, da so izpeljali manever, ki so ga vadili, in ta vaja je morala imeti strokovno podkovane vaditelje. Gibali so se organizirano, organizirano so prihajali v ospredje in se umikali, znali bodisi izginiti v množici bodisi na znamenje narediti, kar so se bili namenili. Prav ničesar podobnega priče ne vedo povedati o posameznikih, ki so imeli Titovo majico ali rdečo zvezdo. Po vsem sodeč si je Janša »leve ekstremiste« in njihovo domnevno nasilje izmislil. S tem je levičarje izenačil z nasilneži, dejansko nasilje desnih skrajnežev pa je razvodenil in relativiziral.

Kdor nekoliko pozna zgodovino načinov, kako so protiobveščevalne službe v Zahodni Evropi vsaj od študentskih gibanj po letu 1968, če ne že prej, manipulirale z gibanji ali s skupinami, ki so jim mediji nadeli vzdevek »ekstremisti«, ga Janševa iznajdba »levih ekstremistov« ne more presenetiti.

Ali lahko zaupamo preiskavi o povzročiteljih nasilja med protesti, dokler je notranji minister član SDS?

Marsikje v Zahodni Evropi vlade, še posebej desne, kljub opozorilom, da se razraščajo neonacistične in druge skupine, ki odkrito zagovarjajo rasizem in zganjajo nasilje nad izbranimi družbeno šibkimi in izpostavljenimi družbenimi skupinami, proti njim niso ukrepale in jih niso prepovedovale. Dopuščale so jih ali pa so jih celo zavestno gojile kot protiutež domnevni nevarnosti komunističnega ali anarhističnega nasilja, torej kot grožnjo zahtevam po korenitih družbenih spremembah v korist razlaščenih množic. Nasprotno pa so v levičarske skupine infiltrirale svoje pripadnike in jih uporabljale ne le kot vohune, pač pa tudi kot provokatorje. To so počele z jasnim namenom, da bi izzvale nasilje s komunističnim ali anarhističnim predznakom in diskreditirale pripadnike teh skupin v očeh javnosti. Posebno iz Italije je znanih več primerov, ko so tajne službe v vojski ali policiji izvajale nasilje, ki so ga potem pripisali »levim ekstremistom«.

Samo en primer (druge poiščite sami!): 17. maja 1973 je pred kvesturo v Milanu domnevni anarhist Gianfranco Bertoli z bombo ubil štiri in ranil več kakor petdeset ljudi. To naj bi bilo maščevanje za policijsko preganjanje anarhistov, tarča atentata pa naj bi bil takratni italijanski notranji minister Mariano Rumor. Anarhisti so dejanje obsodili in Bertoli je bil nazadnje obsojen, kakor da je deloval na svojo roko. Leta 2002 pa je nekdanji poveljnik vojaške obveščevalne službe general Pollari potrdil, da je bil Bertoli informator vojaške in civilne obveščevalne službe. Ob pravem času je za ceno življenj naključnih žrtev za represivni aparat italijanske države učinkovito odigral vlogo, ki je pomagala v očeh javnosti in medijev narediti »leve ekstremiste« za sovražnike ljudstva in države.

V Sloveniji ne vem za nobeno levičarsko skupino, ki bi zagovarjala, kaj šele izvajala fizično nasilje kot normalno obliko reševanja družbenih sporov. Dokaj splošno znano pa je, da so v Sloveniji pripadniki ekstremnih desničarskih skupin fizično nasilje v preteklosti ne le zagovarjali, pač pa tudi izvajali. Po medmrežju krožijo podatki, da so nekateri pripadniki takih organizacij obenem člani stranke na oblasti, SDS. Krožijo tudi podatki, da so nekateri pripadniki teh skupin policisti, vojaki ali pripadniki rezervnega sestava policije, zaposleni v vojski. Zakaj javnost o tem ne ve nič uradnega? Zakaj oblast molči? Ali se te dvoživke udeležujejo protestov? Kako in kje? Na kateri strani – napadeni, napadalski ali na obeh? Ali lahko zaupamo preiskavi o povzročiteljih nasilja med protesti, dokler je notranji minister član SDS? Že to, da moramo to vprašati, kaže, da odgovori zamujajo že zdaj.