Grega Repovž

Grega Repovž

14. 12. 2012  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Nikar v to smer

Državni svet na tajnem glasovanju ni potrdil mandata Francu Kanglerju, mariborskemu županu v odstopu. Svetniki so rekli, da je Kangler moralno sporna oseba, zato zanj ni prostora v državnem svetu. To sicer drži, a institut potrjevanja mandatov jim takšnega dejanja ne omogoča: mandata mu lahko ne bi potrdili, če bi obstajal dvom o pravilnosti postopka izvolitve. Vendar dvomov o pravilnosti njegove izvolitve za predstavnika lokalnih interesov iz Maribora ni: glasove je dobil v skladu s postopkom in dali so mu jih elektorji iz Štajerske.

Ki imajo imena in priimke in jih je seveda lahko globoko sram, ker so to naredili. Toda to ne spremeni dejstva, da državni svetniki tega ne bi smeli narediti. Ko se bo Kangler pritožil na ustavno sodišče, bo to seveda ugotovilo, da državni svetniki niso imeli nobene podlage, da mu ne podelijo mandata. In tako je prav.

Ni si mogoče na takšen način prilagajati prava – pa četudi želiš ugoditi širokim množicam. Še več: četudi bi bilo to popolnoma prav in pravično. Res bi bilo najpravičneje, če bi svetniki brcnili Kanglerja iz parlamenta, v trenutku, ko se je tam sploh pojavil, brezsramnež. Ampak tega ne morejo narediti.

Nič ni namreč nevarnejše od takšnega arbitrstva. Navsezadnje ga v Sloveniji dobro poznamo. Tako zunaj prava so izdajalci, domobranci in duhovniki med vojno ovajali svoje someščane in sovaščane, da so jih fašisti in nacisti vozili v zapore, na streljanje in v taborišča. In tako so potekali tudi povojni poboji. Seveda navajamo najskrajnejše primere, a to je le do skrajnosti pripeljan položaj, ko se pravo in procedure ne spoštujejo. Izbrisani recimo so le najsodobnejši primer tega ravnanja.

Nikomur ni mogoče odvzeti pravic zunaj zakonitih postopkov. Niti lopovu ne. Niti narodnemu izdajalcu ne, posiljevalcu ali pedofilu. In zato niti Kanglerju ne. Pa ne zaradi Kanglerja, ampak zato, ker s tem varujemo nedolžne. Da se ne morejo dogajati zlorabe.

Čeprav je Slovenija, danes upravičeno gnevna, temu dejanju državnih svetnikov ploskala, je treba pogledati v zgodovino, ker ta zelo nazorno uči, da se prav to »ljudsko sojenje« hitro obrne proti ljudstvu samemu.

A primer Kangler ni osamljen. Pred desetimi dnevi se je vsa Slovenija zgražala, ker tožilstvo ni predlagalo pripora za tri izgrednike z velikega ljubljanskega protesta. Niso imeli dovolj elementov, da bi to naredili, je bila obrazložitev, ki jo je vsa Slovenija z gnusom zavrnila, in na seznam tistih, ki morajo »oditi«, nemudoma uvrstila še tožilce. Toda le nekaj dni kasneje se je pravosodje v strahu pred tem besom takoj prilagodilo in v Mariboru po zadnjih protestih še danes držijo v priporu deset mladeničev, večino le zato, da zadovoljijo javnost.

In javnost je tiho. Vseeno ji je, ali je kazen za izgrednike v Mariboru sorazmerna ali ne – ker je njen gnev zadovoljen. V resnici pa se je s tem nesorazmerno razširila možnost represije – in tožilci so dejansko naredili napako še enkrat. V Ljubljani, ker so zadeve jemali preveč zlahka, v Mariboru, ker so hoteli slediti glasu ulice. Pa ne želimo reči, da so priprti v Mariboru ovčice, da niso kršili predpisov in ne nazadnje nepisanega dogovora protestnikov, da bodo protesti dostojanstveni in mirni. So, večina izmed priprtih je bila nasilna. A to ni dovolj za tako dolgotrajen pripor.

Oblasti smo namreč očitali, da ne spoštuje zakonov, da ne spoštuje pravne države, da jo zlorablja. Mar ni pravna država ena izmed temeljnih zahtev protestov? Mar ni na primer nekaj najbolj pretresljivega v sodobni slovenski zgodovini, da sta ministrstvo za notranje zadeve in državni zbor v pravnem postopku ukradla podpise državljanov, da bi s tem preprečila referendum o slabi banki? In če je tako: mar bomo zdaj v kriku Zahtevamo pravno državo! takoj žrtvovali prav to pravno državo, da bodo naše želje in aspiracije čim prej zadovoljene?

To je namreč prav tisto, kar očitamo oblastnikom, to je točno tisto, zoper kar naj bi se borili. Saj tako razmišlja že ta oblast, ta si prilagaja zakone (in število podpisov na zahtevi za referendum, na primer), ker misli, da ravna prav – da ima prav. Saj je minister Gorenak (ali Virant, tisti pač, ki je zakuhal izginotje podpisov) tudi mislil, da ravna v dobro države. Bomo torej postali oni, samo zato, da bomo imeli tokrat mi prav?

Zaradi tega bi Kangler moral sedeti v državnem svetu. Ker ni dovolj imeti prav.

In ker je lahko naslednjič tisti, ki ne bo imel prav, vsak izmed nas. Ko norme enkrat padejo, padejo za vse. Slabo bi bilo, če bi imela ta slovenska vstaja le zaradi neučakanosti na sebi take madeže.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.