Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Pamflet

Moraliziranje nad zakonom

Janković, Janša in preostali

Kaj sporoča komisija za preprečevanje korupcije (KPK)? Vest je enostavna: prvak Pozitivne Slovenije Zoran Janković ni prijavil 2,4 milijona, prvak SDS Janez Janša pa 210 tisočakov premoženja. Z njo pride še poziv predsednika Gorana Klemenčiča, da odgovorna sprejmeta odgovornost in ustrezne ukrepe. In predsednik parlamenta Gregor Virant takoj izjavi, da bi morala oba - Janković in Janša – nemudoma odstopiti.

Javno mnenje, mediji in voditelji večine drugih strank so si tu edini. Stvar je jasna. Je k temu moč kaj reči? Vsi, ki so antagonisti Janše, imajo čisti dokaz, da je vršil rabote, vsi, ki so antagonisti Jankovića, pišejo po forumih, da si s funkcije prisvaja premoženje. Toda, ali je zadevo mogoče tudi misliti?

Protestirala sta oba vpletena, navedla svoje poglede na poročilo, oba sta sklicala strankine vrhove, kjer sta prepričala svoje člane, ki so ju bolj ali manj enoglasno podprli. Tokrat je prvič, da sta stranki ravnali identično.

Kaj je potem praktični rezultat predstavitve izsledkov KPK?

Ta je izrazito enostranski. Po dveh dneh stranke v mestnem svetu niso zahtevale takojšnjega odstopa župana, medtem ko je v parlamentu nastal spor v koaliciji, v igri je zamenjava premiera države. Politični učinek fatalnega poročila je evidenten, kar pritrjuje teoriji zarote, po kateri je bila v ozadju prav odstavitev Janeza Janše s premierskega položaja, Zoran Janković pa kot kolateralni zastavek.

KPK ima že kar nekaj zgodovine. Ko je na čelo prišel gospod Klemenčič, je napovedal, da pod njegovim vodstvom ne bodo ravnali tako kot nekoč pod Dragom Kosom. Slednji je bil znan po tem, da je na hitro objavljal svoja kratka mnenja, po katerih je zdaj tega zdaj onega spoznal za koruptivnega. Novo vodstvo je dejansko ravnalo drugače. Namesto žigosanja se je posvečalo zbiranjem evidenc in na njih oblikovalo poročila, ki jih je potem predajalo v nadaljnjo obravnavo kriminalistom in davčnim uradom. Brez velikih čustev je delovalo kot natančni presojevalec korupcijskih kršitev.

Tokrat je ravnalo evidentno drugače. Zbranih ugotovitev ni zgolj posredovalo organom pregona, ampak je plediralo za »etično očiščenje« politike. Torej kot starogrški deus ex machina. Vendar pa poslanska večina KPK ne jemlje kot nezmotljivega Boga. Skoraj 60 poslancev je torej proti. Za seboj imajo različne argumente. Jankovićevi, da so mu očitali samo korupcijska tveganja, ne pa korupcije. Bivši ustavni sodnik in profesor prava Lovro Šturm je pozoren na dejstvo, da je komisija kršila svoj lastni zakon, ker obravnavana nista imela možnosti odgovoriti na končno poročilo.

Če prebiramo posamezne dele poročila, KPK pravi, da Janša ni znal zadovoljivo pojasniti, od kod mu 33 tisoč evrov leta 2005. Vodja SDS je namreč odgovoril, da je to denar, ki ga je dobil od očeta kot del dediščine oz. za pomoč staršem in bratu pri gradnji hiše pred leti, ko jim je pomagal z zaslužkom od prodaje knjig. Factum brutum je, da so bili Janševi »Premiki« najbolj prodajana knjiga slovenskega avtorja po letu 1990, prodani so bili v več deset tisoč izvodih. Bližnji sorodniki so si v tej deželi v tem času nedvomno pomagali na tak način, ne da bi si izstavljali pobotnice. Njegov argument se zdi prepričljiv in verodostojen, toda KPK ga ni sprejela. Poročilo je torej v tej točki več kot diskutabilno.

Pri samem delovanju KPK je tokrat indikativna še ena dimenzija. Doslej se je komisija odzivala na primere, ki so bodli v oči. Naj si bo zloglasni najem prostorov NPU pri podjetju RAM za časa Katarine Kresalove, ali neverjetna višina kredita NLB Pahorjevi svetovalki Simoni Dimic. Komisija je tokrat poročala, da se je za pregled odločila po predvolilnih spopadih, v katerih so deževale obtožbe o sumljivem Jankovićevem in Janšinem premoženju. Mediji so resda tedaj razkrili tudi neprijavljeni Virantov honorar. Toda tokrat je pod drobnogled vzela celo Radovana Žerjava, Karla Erjavca in Ljudmilo Novak, strankarske voditelje, katerim pa mediji niso očitali nobenih malverzacij.

KPK, ki preiskuje sume korupcije, je zdaj preiskovala tudi te, pri katerih ni bilo sumov. Pravijo, da zato, da so pregledali vse podobne primere. Toda, ko je ista komisija pred meseci med mariborskimi protesti objavila svojo oceno koruptivnosti župana Franca Kanglerja, ni predstavila hkrati še poročila o drugih županih velikih mest. Skratka, poročilo, ki obravnava dva slaba, hkrati pa pove, da je pet preostalih čistih, je samo po sebi politično dejanje.

Eno večjih presenečenj je tudi dosedanja indolentnost KPK. Gospod Zoran Janković od leta 2006 pa do 2011, skupno štiri (!) leta sploh ni oddajal poročil, a se vmes komisija ni nikoli oglasila. -???

Skratka, je KPK postala politični akter? Navzlic političnim očitkom in kritikam je postavila prevratni princip: za vsako lastništvo je treba pokazati legalni izvir denarja. In s tem zadela v nevralgično točko poslovnih in gospodarskih utaj in malverzacij. Banalno, mladenič pri dvajsetih se pripelje v razkošnem terencu, ne da bi ga finančna policija ustavila in povprašala: od kod tebi denar za ta avto? Oziroma: od kod atu, ki ti ga je podaril? Kakšne davke je plačal, s katerim delom oz. poslom si ga je pridobil?

Korupcija, kot pravi Klemenčič, je v prvi vrsti stvar sistema, ki jo generira. Prvo najbolj državotvorno dejanje parlamenta bi bilo zato takojšnje sprejetje restriktivne zakonodaje, ki bi sankcionirala in zaplenjala vsa nedokazljiva premoženja. Kaj pa Janković in Janša? Sta apriori čista? Nikakor, samo da to ni stvar hipne morale; danes njen prvi čuvaj Gregor Virant je sam pred dobrim letom v predvolilni kampanji kot nedolžna ovčica zrl v podatke, da ni plačal davkov za svoje astronomske honorarje. Poročilo KPK je material za davčne inšpektorje in kriminaliste.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.