Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Kolumna

Oblast brez perspektiv

Vse za Vero, Dom, Cesarja, ne branimo se niti Denarja

Slovenija je protislovna kot že dolgo ne. Stiskajo jo neoliberalizacija, avtokratizem oblasti in konservativna revolucija, kot jo imenuje dr. Repe, tej nesveti trojici pa se je proti koncu leta postavil po robu val protestov, »ljudskih vstaj«. Vse skupaj poteka v srku materialnega nazadovanja in postopne pavperizacije prebivalstva, tudi srednjega sloja. Od zunaj vse to nekje med pristranskostjo in ravnodušnostjo opazuje EU.

Neoliberalna revolucija (uničevanje javnega sektorja itd.) in konservativna revolucija (sveže prepleskano geslo Vse za Vero, Dom, Cesarja z dodatki prenarejanja polpreteklosti in slavljenja izbranih osamosvojiteljev) si v bistvu nasprotujeta – prva zagovarja darvinistični individualizem, druga postavlja v ospredje narodno skupnost. Toda oblast, se pravi zlasti SDS, vali to protislovno kepo naprej, nasilno in proti volji velike večine prebivalstva. Zato sta obe revoluciji, ki bi jima lahko rekli tudi kontrarevoluciji, večinsko zavračani, dojemani kot materialno razlaščanje in vsiljevanje zaprašenih ali zlorabljenih vrednot (desničarsko prilaščanje domoljubja). Neoliberalizacijo, ki naj bi doživela vrhunec z razprodajo državnega premoženja tujcem (kako domoljubno!), je, dokler koalicijski stroj deluje, težko ustaviti, zato napreduje hitreje. Konservativna revolucija pa je svojim avtorjem prej v škodo kot v korist.

Vsa ta vsiljevana čorba potrjuje, da janšizem ljudstvo v osnovi prezira, hkrati pa izgublja stik z realnostjo. SDS kot jedro oblasti se obnaša, kakor da bi že imela totalno oblast. A ker je nima in celote ne more ustrahovati, hkrati pa je tako agresivna in zadrta, družbo aktivira in jo povezuje proti sebi. To potrjujejo valovi protestov in gibanja, ki se rojevajo iz njih.

To novo vrenje je najbolj pozitiven proces po osamosvojitvi. Prvič se razbito, a v bistvu kolektivno na novo razmišlja, kje smo, kam nočemo, kam bi radi. Nezadovoljstvo se je zajedlo globoko tudi v akademske sfere in srednji razred, ponavadi odločilen za globlje spremembe. Če se bo vrenje nadaljevalo in se politično izoblikovalo, morda tudi kot nova alternativna stranka, bomo lahko – skupaj z razkrojem Janševega mita – govorili o začetku prenove slovenske politike. Oboje je absolutni pogoj za dolgoročno okrevanje države.

Vse možnosti za nastanek vplivne alternativne politike (stranke) so dane prvič po osamosvojitvi. Zdaj gre predvsem za to, ali bodo protestne skupine zmogle dovolj modrosti za trdnejšo zvezo, usklajen pritisk na oblast in prepričljivo ponudbo drugačnosti. Nekaj dobrih posledic pa so protesti že prinesli. Brez njih, na primer, Klemenčičevo poročilo ne bi delovalo tako eksplozivno.

Propadanje (usihanje BDP, rast brezposelnosti, umiranje podjetij…) se bo letos nadaljevalo, stiska večine prebivalstva pa stopnjevala. Slovenija leta 2013 bo še bolj konfliktna. Zjasnila se bo tudi slika, kdo je kdo v resnici. To bo naporen čas za dvoživke.

Kaj se lahko izcimi iz teh protislovnih gibanj?

Prva, zgolj hipotetična možnost je zmaga trde Janševe linije, se pravi mešanica poldiktature, ekonomskega propadanja, usihanja ali brezobzirnega zatiranja odpora ob asistenci gluhe in slepe EU. Oblast ima vrsto zaveznikov – predsednika države, ustavno sodišče, sicer deloma previdno gospodarstvo, sramotno nekrščansko katoliško cerkev … Pomagajo mu tudi impulzi iz tujine; EU podpira neoliberalnost Janševe vlade, evropske konservativne stranke pa ji miže delijo demokratične odpustke. Seznanjanje tujine z vulgarno realnostjo janšizma se bo moralo nadaljevati.

Verjetneje od prve možnosti je, da se bo obdobje vegetiranja in propadanja, naraščanja odpora, a vztrajanja iste oblasti zavleklo do rednih volitev. Tudi ta možnost je za Slovenijo skrajno slaba. Postala bo realnejša, če bi prišlo do vlade narodne enotnosti oziroma tehnične vlade. Taka vlada, otrok dogovora med etabliranimi strankami, a priori ne bi mogla korenito spremeniti globoko zavožene Janševe politike. Še slabši pa bi bil prihod trojke.

A lahko smo optimisti. Oblastniški blok z veliko materialno močjo, a brez sleherne moralne avtoritete, ne bo zdržal pritiskov hkratnega zaostrovanja krize, naraščanja odpora in lastne razmajanosti. Poročilo protikorupcijske komisije že zdaj deluje kot dinamit. Janša seveda ne bo odstopil, toda potem bi morala iz koalicije po vsej logiki izstopiti vsaj Virant in Žerjav, ki premiera pozivata k odstopu. Če ne bosta storila nič, gre le za petelinjenje, ki naj bi ustvarilo vtis načelnosti.

Tudi če bo koalicija poročilo nekako preživela, bo najbrž že letos končala v lastnem in splošnem razsulu, volitve, ki jih desnica ne more dobiti, pa bodo morda rodile razmeroma močno novo stranko z alternativnimi potezami. To se zdi optimalen in tudi realen razplet.

Oblast je v slepi ulici – bolj ko ji uspevajo posamične poteze (slaba banka, holding, pomoč ustavnega sodišča), slabše ji kaže v celoti in na volitvah, kadarkoli že bodo. Pahorjanski pozivi etablirani politiki, naj »stopi skupaj«, postajajo tragikomični. Z janševsko avtoritarnostjo, šušteršičevskim uničevanjem socialne države in pitbulovsko mentaliteto SDS je mogoče skleniti le gnil kompromis, ta pa bi odložil morebitni začetek zdravljenja družbe s prvim bolnikom (politiko) na čelu.

Dobro bi bilo, če bi se padec vlade in predčasne volitve zgodila čim prej, dokler ima Slovenija še nekaj razvojnih rezerv. Alternativci se bodo morali pač podvizati in se pravočasno organizirati v resno silo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.