Matej Bogataj

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Kultura  |  Knjiga

Walter Moers: Vreščji mojster

Prevedla Stana Anželj, Sanje (zbirka Sanje roman), Ljubljana 2011, 383 str., 28,95 €

+ + + +

Gre za klasično »kulinarično pravljico«, torej enega temeljnih žanrov zamonijske literature, ki ga je peroprask Blagorad Basnodolski – zaver, reptil z rožički in sploh hibrid – priredil po Letterkerlu, Moers pa opravil zadnjo redakcijo. V njej je izpustil hipohondrične detajle, prisluškovanje utripom in merjenje vročine, vsa pretiravanja, ki bi skalila uvodno misel, da je Sledwaya najbolj bolan (dogajalni) kraj v vsej Zamoniji, kar nam kaže dejstvo, da so vsi mogoči načini zdravljenja, tudi alternativni, glavno opravilo in gospodarska panoga v mestecu.

Ko že mislimo, da bo tokrat na tapeti farmacija, da gre za mladinski sicko triler, se zadeve zapletejo: vreščji mojster, ki ima jurisdikcijo samo nad eno vreščo, sklene prav faustovsko pogodbo z mrucem, samo navidez mačkonom, sicer živaljo z nebroj talenti, da ga bo za izborno pitanje in poduk iz alkimističnih veščin lahko izmastil in bil deležen njegovega duha in znanja v obliki maščobnega ekstrakta, zadnje sestavine, ki mu preprečuje doseči nesmrtnost in svet zagrabiti ustvarjalno, ne posnemovalno.

Walter Moers

Walter Moers

Moers udari in izčrpuje vzporedno, nič manj duhovito pot kot v Mestu sanjajočih knjig; tam so bile v osredju stvari literature, iskanje in sledenje ormu, ki sploh naredi, da je nekaj literatura in ne zgolj nabijanje forme in napihovanje volumna. Zdaj zaide v laboratorij, ki je alkimističen in kuharski hkrati; glavni, mojster, uravnotežen z vreščo, zeliščarico in čarovnico kot protiigralko, je hkrati chef in nori znanstvenik brez srca, ki hoče ponoviti kabalistični trik z golemom, vdihniti življenje neživemu, za kar mora spitati mačka in mu razložiti ustroj sveta. Tako imamo v tej fantastični in z avtorjevimi ilustracijami opremljeni literaturi kup receptur za kuho iz fantastičnih živali in rastlin, v njej mrgoli najstrašnejših bitij, zdaj oropanih volje in nagačenih v strašnem frankensteinovskem gradu, in še kakšna prijazna in štorasta žival za povrhu, kar je vse prevajalsko zahtevno in zagatno. Moers se okretno, humorno in premeteno poigrava s predpostavkami gotskega romana, cel arzenal grozovitosti je pobran od tam, netopirji in sove, čudežne žabe in rastline z lastno pametjo in voljo. Vmes, med bliski in strašljivo grajsko atmosfero, imamo nekaj poenostavljenih, pa ne cenenih predpostavk alkimije, zanimanje za mikrokozmos in lovljenje sile, ki vse giblje in pogublja, nevidna, hladna in vseprisotna kot smrt – samo bolj duhovita. Vreščji mojster je premišljena izmišljija, ki se pase na seznamih fantastičnih bitij, tako ljubih recimo Borgesu ali Ecu, samo da je pri tem manj zaresen in smo potem tudi bralci, če si ob branju že ne razgibamo žleze za humor, ustrezno manj prestrašeni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.