Grega Repovž

Grega Repovž

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Uvodnik

Čas je za konec

Mariborski protestniki so v sredo začeli na domu obiskovati mestne svetnike, ki ne želijo odstopiti s svojih funkcij. Sicer dostojanstveno, a so s tem prekršili temeljno načelo – stopili so v prostor zasebnega. Ta naj bi bil nedotakljiv. Lahko protestiramo proti politiku pred vlado, mestno hišo, parlamentom, a temeljno civilizacijsko pravilo je, da v njegov zasebni prostor ne stopimo. Lahko zoper njega protestiramo pred vlado, kričimo najostrejša gesla, a ko je na zasebni poti ali v prostoru zasebnosti (na svojem vrtu na primer), ima pravico do intime in dostojanstva. Vsak ima pravico do zasebnosti in do občutka varnosti – pa če ga kot javno osebo še tako preziramo. Celo nasilje v smislu metanja jajc in paradižnikov je v javnem prostoru nekako mogoče spregledati, a paradižnik, ki bi priletel v vrata zasebnega stanovanja, je hujši od vsake granitne kocke, ki prileti v stavbo parlamenta.

A vendar danes ni več mogoče reči, da je ravnanje mariborskih protestnikov nelegitimno. Mestni politiki so tisti, ki so s svojim podpiranjem ravnanja mestne oblasti in župana Franca Kanglerja namreč rekli, da je, če imaš politično moč, vse legitimno. S tem so se sami odrekli nenapisanim pravilom družbenih odnosov in razmerij – in legitimirali tudi ravnanje protestnikov. Popolnoma jasno je namreč, da je politična združba, del katere so tudi svetniki, zlorabila pravice, ki jih z volitvami dobijo javni funkcionarji, za klientelizem, korupcijo in zlorabo javnih sredstev.

Pohod na domove je izraz stiske. A v podobni stiski so se danes znašli, razen političnih vernikov, malodane vsi državljani. Od državnega zbora in predsednika republike postavljena protikorupcijska komisija je jasno pokazala, da Janez Janša in Zoran Janković ravnata koruptivno. Janša ima skrite fonde denarja, ki jih zaradi očitno nezakonitega izvora ne more položiti na svoj račun, zato posluje z gotovino. In Janković ima zdaj črno na belem zapisano, da je denar mesta Ljubljana »potoval« na račune njegovih podjetij. Tu se vse konča.

V trenutku, ko politik s takšnim madežem ne odstopi, sporoča, da je v tej državi takšno ravnanje za politike legitimno. Da oni to lahko. Politični razred si je, če bo v to, da Janša in Janković ostaneta del njega, privolil, kolektivno vzel pravico, da lahko nekaznovano počne karkoli. A če politični razred sporoča, da je legitimno krasti – ker za krajo gre, zakaj bi sicer denar skrivala, če bi ne bil ukraden? –, se mora zavedati, da je s tem razširil prostor državljanske nepokorščine.

V tem trenutku se zdi, da se politiki, pri tem mislimo predvsem na poslance obeh največjih strank, pa tudi na ostale, ki sedijo v državnem zboru, ne zavedajo, na kako nevarno pot usmerjajo to državo. Še nikoli ni bila država v tako nevarni in nepredvidljivi situaciji. V državi, v kateri je korupcija legitimirana, postanejo v očeh državljanov legitimne zelo nenavadne oblike protesta – take, ki jih zakoni in družbeni dogovori ne opredeljujejo. V takih državah gorijo avtomobili politikov, v takih državah se politiki skrivajo.

Dolžnost politikov je, da države nikoli ne pripeljejo v tak položaj. Slovenska politika je to naredila. V sredo je bilo mogoče že zaslediti ideje, kako se zdaj upreti politiki, ko ta ne spoštuje ničesar več. Nekatere so nedolžne, a prekleto učinkovite, na primer ideja o tem, da bi državljani z avtomobili zaprli dovoze na mejne prehode, avtoceste, v pristanišča itd. Država bi v eni uri obstala. V desetih dneh bi obstalo vse. Doslej so to obliko protesta uporabljali vozniki tovornjakov in kmetje, skoraj vedno dosegli svoje in se na koncu še spogajali glede plačila prometnih kazni za oviranje prometa. A že mariborski protestniki so bolj radikalni in nepredvidljivi. Še na Hrvaškem, ki jo iz Slovenije tako radi gledamo zviška, so vedeli, da se je pri Sanaderjevih ročnih urah vse končalo.

Poslanci so danes v resnici tisti, ki še lahko ustavijo tok dogodkov. A morajo postati tisto, kar določa ustava: predstavniki ljudstva, ki niso vezani na kakršnakoli navodila. Ne glede na politično stranko imajo v tem trenutku ne le možnost, ampak dolžnost, da stvari vzamejo v svoje roke, ne glede na svoje voditelje. Državljani so talci te politike. Ne zdi se, da so se tega že zavedeli. Vlado vodi korumpiranec. Stranka ga podpira, voditelji drugih strank pa za zdaj izvajajo le govorne bravure. Vsak poslanec se mora zdaj sam odločiti, kaj mu dopušča vest. Na čigavi strani je. Enako velja za ljubljanski mestni svet in za Jankovića ter njegovo stranko. Konec je, dovolj je. Ne gre več za zvestobo vodji, gre za državo in njen obraz v očeh državljanov in meščanov. To ni vprašanje politične barve.

Po ustavi se mora zbrati le deset poslancev in predlagati nezaupnico vladi ter ime mandatarja. Danes gre predvsem za človeka brez madeža, naj ne opletajo s krizo in kriznim menedžerjem – tudi te vlade ne vodi ekonomist, ampak obramboslovec. Državljani pa bomo preštevali, kdo od poslancev si upa biti proti in stati za tem, da je politikom dovoljena kraja.

Že podpora v organih strank je bila sramotno dejanje. Kar pokaže tudi, kakšna človeka sta Janša in Janković: mislita le nase, sicer svojih kolegov ne bi nikoli spravila v položaj, kjer morajo reči, da je kraja, ko gre za njihovega vodjo, dovoljena.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Marko Apih, Ljubljana

    Čas je za konec

    Predsednik slovenske vlade je po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije ogorčen. Krivi »strice iz ozadja«, ki so mu afero zakuhali ravno takrat, ko ga država krvavo potrebuje. Ko tudi državljani na ulici pokažemo, da se z lumpenpolitiko v konkretnem in nasploh ne strinjamo, se sprostijo strasti njegovih kameradov; imenovani smo »skrajno levičarski zombiji«, odstop velikega vodje s... Več

  • Klemen Ploštajner, Rečica ob Savinji

    Čas je za konec

    Sem Klemen, in če me kdo vpraša, kdo sem, mu odgovarjam, da sem človek. Živim in delujem za tradicijo svobode, enakosti in bratstva. Ne želim se omejevati z naključnimi in izmišljenimi črtami, ki so bile narisane na kos papirja ter so jih kasneje poimenovali država. Nočem svojega delovanja uokvirjati z zamišljeno skupnostjo, ki se je v nekem naključnem zgodovinskem trenutku poimenovala Slovenija. Več