Skuhani
Padec vlade ne pomeni ekonomske katastrofe, pomeni pa lahko politični konec nekega »janšizma«
Dobro leto po zadnjih predčasnih volitvah je Slovenija pred podobno politično rešitvijo v skrajni sili. Koalicija razpada zaradi korupcijskega poročila, ki je prizadelo obe največji stranki in njuna karizmatična voditelja. Politični trg je nenadoma ponudil nove priložnosti za manjše stranke in tudi politično alternativo. Velika recesija je v Sloveniji najprej zlomila poslovne, sedaj pa še politične elite. Toda politična destabilizacija ni posledica, temveč vzrok slabih in napačnih ekonomskih odločitev. Zato padec vlade ne pomeni ekonomske katastrofe, pomeni pa lahko politični konec nekega »janšizma«.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Dobro leto po zadnjih predčasnih volitvah je Slovenija pred podobno politično rešitvijo v skrajni sili. Koalicija razpada zaradi korupcijskega poročila, ki je prizadelo obe največji stranki in njuna karizmatična voditelja. Politični trg je nenadoma ponudil nove priložnosti za manjše stranke in tudi politično alternativo. Velika recesija je v Sloveniji najprej zlomila poslovne, sedaj pa še politične elite. Toda politična destabilizacija ni posledica, temveč vzrok slabih in napačnih ekonomskih odločitev. Zato padec vlade ne pomeni ekonomske katastrofe, pomeni pa lahko politični konec nekega »janšizma«.
Poročilo KPK je bilo navidezno šokantno. Janša in Janković sta si bila v njem podobna bolj, kot sta si želela ali pa bi pričakovali njuni politični privrženci. Vsi javni nastopi obeh protagonistov po objavi poročila so pokazali, da je KPK zadela prave tarče in da dvojica J-J nima pravih nasprotnih argumentov. Ekonomske vrednosti pri političnem kapitalu ne štejejo. Njegova amortizacija je hipna, dovolj so že majhne napake in te sta oba storila. Politični odstop je zato edini logičen in moralno sprejemljiv prvi korak za oba, z vseh funkcij, brez izjeme. Janković je na pol poti svojega političnega brezpotja, Janša z avro nacionalnega odrešitelja pa upa v novo čudežno preživetje.
Politični scenariji so na državni in mestni ravni odprti, predčasne volitve pa so v obeh primerih rešitev v skrajni sili. Na državni ravni je slab ducat rešitev, toda njihova uresničljivost je razmeroma majhna. Alternativi, da SDS predlaga drugega mandatarja ali da pride do velike koalicije SDS in PS, sta sprti z veličino obeh karizmatičnih vodij in strankarskih razlik. Oblikovanje izhodiščne koalicije (PS, SD, DZ, DeSUS), pa tudi nekatere druge kombinacije s SLS so mogoče, toda za sedaj nosijo s seboj dve veliki težavi. S političnega vidika nekateri menijo, zlasti SD, da jim predčasne volitve prinašajo več, drugi imajo meje možnega povezovanja (SLS). Ekonomsko se razhajajo pri rešitvah dosedanje ekonomske politike in reformnih nastavkih.
Obstajajo še tri dodatne možnosti. Sedanja vlada lahko vztraja kot manjšinska vlada (SDS, NSi), vendar je to ekonomsko nesmiselno in politično samomorilsko. Tudi vlada narodne enotnosti, ki temelji na političnem sporazumu vseh strank, bi zaradi različnih pogledov hitro propadla, ohranila pa bi nesposobne politike. Tretja možnost je tehnična vlada, ki tudi potrebuje širšo podporo, toda ponuja vsaj menjavo politikov in spremembe ukrepov. Možnosti zanjo niso velike. Nekaj zaradi omejenega nabora kadrov, hkrati pa vsaka tehnična vlada običajno postane politična. Zato se sedanjim strankam ta račun ne izide in nima resne podpore.
Slovenija in Janša sta se skupaj povzpela, skupaj tudi padata. Država bo zvozila, Janša ne. Na tej točki vsaj profesorji politologije ne bi smeli podceniti nevarnosti karizmatičnih vladavin.
Ni torej dobre rešitve. Če ohranimo status quo, postanemo doma in v tujini vidno skorumpirana država. Če gremo na predčasne volitve, tvegamo politični kaos vsaj naslednjega pol leta. Tretja možnost je tehnična vlada in sprememba volilne zakonodaje, ki bi presegla močvirje sedanje strankokracije. Montijev primer v Italiji je dokaz, da zagotavlja začasno politično premirje in zunanjo kredibilnost.
Korupcija je institucionalizirana bolezen tržne družbe. »Nevidna roka« trga je metafora za špekulativnost in koruptivnost. Takšen je tudi prvotni pomen Defoejeve zgodbe o Molly Flander, od koder jo Smith povzema, zato tržne reforme, privatizacija in deregulacija niso zdravilo, temveč problem. Toliko glede nekaterih iluzij, kako v Sloveniji rešiti problem korupcije v biznisu in politiki. Ne brez političnih odstopov in pravnih sodb. Hkrati pa moramo doumeti, da je korupcija sorazmerna s tržnimi reformami, če ni v ozadju trdnih institucionalnih rešitev. In Janševa vlada je odličen primer, kako pri tem ne bi smeli ravnati (odstopi, SDH, »slaba banka«).
Seveda so nekateri ekonomisti pohiteli z razlagami in izračuni. KPK in tri koalicijske stranke naj bi povzročile politično krizo in negotovost, samo pri zadolževanju oportunitetni stroški znašajo najmanj pol milijarde evrov na leto. Kaj pa, če smo zaradi vladnih neumnosti izgubili 1,5 odstotka BDP-ja? Takšni izračuni niso uporabni niti za šolsko rabo. Drug dokaz pravi, da ima vlada jasen in odločen koncept ekonomske politike in kredibilne reforme, da gre v pravo smer. Smer je žal napačna, poglablja recesijo in povečuje politizacijo gospodarstva. Razen Vizjakove pokojninske reforme ni ničesar oprijemljivega. Če je Pahorjev diletantizem povzročil ekonomski kaos, so Janševi pripeljali do političnega.
Politične in poslovne elite so zbolele za sindromom »kuhane žabe«. Niso opazili sprememb, niso se umaknili pravočasno, nimajo izhoda iz krize. Dejansko so skuhani, pa tega niso niti opazili. Janša je postal tragična figura teh sprememb. Najbolj karizmatičen tranzicijski politik najverjetneje končuje diabolično in destruktivno razmerje s svojo državo. Toda Janševa moč je karizmatična in ne institucionalna. Odvisna je od pripravljenosti drugih, da ga priznajo kot odrešitelja Slovenije, manj od njegovih sposobnosti in volitev. Temelj karizmatične vladavine je nezmotljivost vladarja in njegova nezamenljivost. Oblast je zato Janšev afrodiziak, radikalizacija razmer njegovo politično sredstvo. Toda veličastna prizadevanja in realni dosežki so v obratnem sorazmerju. In to je Janševa težava v obeh mandatih.
Slovenija in Janša sta se skupaj povzpela, skupaj tudi padata. Država bo zvozila, Janša ne. Na tej točki vsaj profesorji politologije ne bi smeli podceniti nevarnosti karizmatičnih vladavin. Toda za vsakim predorom je luč. Četudi je dolg dvajset let in več.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.