Aleksandra Vajd in Hynek Alt, fotografa

Njune fotografije ne pripovedujejo zgodb. Kar je – če upoštevamo globoko zakoreninjeno prepričanje, da zmore ena sama fotografija povedati več kot tisoč besed – fascinantno. A le zakaj bi morali vsi trobiti v isti rog?

Njuna dela so nujno večplastna, a nemalokrat pri tem tudi zelo duhovita. O tem smo se lahko prepričali na njuni nedavni razstavi v ljubljanski galeriji Škuc, kjer sta med drugim na ogled postavila serijo fotografij, v kateri sta v objektiv lovila vremenske pojave. A če smo bili pozorni, smo lahko ugotovili, da sta vreme pravzaprav ustvarila sama, v studiu. Prižgana baterijska svetilka je postala sonce. Dimna bombica je pričarala oblak. Motivi pa so bili kljub temu videti povsem realistični. Na isti razstavi sta predstavila serijo fotografij desne roke, ki se obrača od dlani proti hrbtni strani. Le redki vedo, da je bila na nekaj fotografijah njena, na preostalih pa njegova roka.

V svoje fotografije rada vtketa kakšen tak keč. A ne zmanipuliranega, temveč takšnega, narejenega v živo. Gledalce s tem opominjata, da moramo biti zahtevni. Vedno moramo dvomiti v trenutke, ujete s fotoaparatom.

In dvomiti bi morali tudi o samih fotografijah. Le zakaj bi morale bile te le nekaj za na steno, nekaj, česar se ne smemo dotikati? Sama sta se prav zato lotila ogromnih fotografij, ki se prelivajo z zidov na tla in ob tem ustvarjajo občutek globine. Ali pa sta fotografije natisnila na zajetne blokce papirja v najrazličnejših dimenzijah, s katerih si lahko mirne duše utrgamo vrhnjo plast. In naslednjo. Vsaj do zadnjega lističa.

Sta velika preizpraševalca fotografije. Zanima ju njeno bistvo. In to je v času, ko fotografiramo vsi, morda še toliko večji podvig. A ne preseneča, da sta hkrati praktika in teoretika. Navsezadnje vodita oddelek za fotografijo v sklopu akademije za umetnost, arhitekturo in oblikovanje v Pragi.

In prav tam, v češki prestolnici, sta se spoznala. Sicer na drugi šoli, na umetniški akademiji FAMU, kjer sta študirala. Res pa je, da je malce nenavadno, da sta tam pristala oba. Ne le zato, ker je on Čeh, ona Slovenka, on iz slikarske, ona iz zdravniške družine, temveč predvsem zato, ker je bil on umetnik že od malih nog, njo pa je vleklo v naravoslovje in se je tudi vpisala na študij veterine. A izkazal se je za veliko napako. Ker se je vse vedno končalo pri vprašanju, ali se živali splača zdraviti ali ne. Vseeno je vztrajala, izziv našla v fotografskem memoriziranju snovi, medtem pa padla tudi v fotografijo. Najprej na delavnicah pri Dušanu Pirihu - Hupu, potem pa še pri fotografski legendi iz domačega Maribora Ivanu Dvoršaku in prav ob njem je začela razmišljati o študiju fotografije. Ker tega pri nas še ni bilo, se je prijavila na FAMU.

In tako je prišla v Prago, vzporedno dokončala veterino, medtem pa opazila tudi njega. Bil je drzen. Prvi študent, ki si je v začetku 90. let upal narediti projekt z digitalnim fotoaparatom. In nista bila edina, ki sta želela več, kot jim je takrat ponujala šola: manj pravil, več svobode in različnih paradigem. Sčasoma sta postala sošolca. In nato še par. Seveda sta začela tudi delati skupaj. Njun prvi skupni projekt Moški ženska nedokončano, v katerem sta fotografirala drug drugega in ob tem odstirala številne vidike dvojnosti, živi še danes.

Pravzaprav na njem temelji velik del njunih današnjih projektov, ki jim je pomemben zagon ob nagradah dala tudi izkušnja s Fullbrightovo štipendijo. Ne le zato, ker jima je dala možnost, da presežeta svoje okvire, temveč tudi, ker sta se po dveh letih študija in dela v ZDA na Vzhod vrnila še bolj utrjena v prepričanju, da je tisto, kar ju zares zanima, umetniška fotografija.

Rova, ki sta ga začela kopati takrat, še vedno nista izčrpala. Prav tako ne tisočih vprašanj, ki jih v svojih projektih zastavljata gledalcem, stroki, sebi. In to kljub temu, da sta se samo v zadnjem letu predstavila na štirih velikih samostojnih razstavah.