Umberto Eco: Ustvarjanje sovražnikov

Zbirka priložnostnih spisov.

Ki pa so ponovitev predavanj in ne časopisnih kolumn za časnik L’Espresso. Pomembna razlika – namesto intelektualnih duhovitosti imamo eruditske prebliske. Eco je v njih namreč učitelj oziroma učenjak, ki bralcu prinaša nova vedenja.

Ko piše o fenomenu ustvarjanja sovražnikov, ne poseže po standardnem kanonu antisemitizma, ampak prinaša primere iz znanosti in kulture. Skladatelj Wagner je judovski jezik že daleč pred Hitlerjem opisal kot neprijetne, sikajoče in brenčeče glasove, francoski zdravnik Berillon pa je leta 1915 napisal študijo, v kateri dokazuje, da Nemci izločajo večje količine dreka kot Francozi, pri čemer je nemški bolj smrdeč od francoskega.

Čeravno Eco piše iz perspektive semiotike, je v veliki meri zgodovinar, ki niza tudi historiografijo zablod in predsodkov. Tako posveti celo poglavje cerkvenim zakladnicam, ki hranijo kost iz roke sv. Ane, ampulo Kristusove krvi, košček iztrebka osla, na katerem je Jezus prijahal v Jeruzalem, prt z zadnje večerje et simile. Avtor si jemlje svobodo v izbiri objekta proučevanja. Enkrat brez zadržkov stopa v zgodovino kartografije, torej lista stare zemljevide, kjer ga fascinirajo izgubljeni otoki, najsi bo Taprobane, za katerega se je potem izkazalo, da ni samostojen otok, ampak le drugo ime za Cejlon, ali pa Salomonski otoki, ki jih je v 16. st. našel in krstil portugalski pomorščak, potem pa so dve stoletji veljali za izgubljene. Drugič sledi teoriji štirih elementov: vode, zraka, zemlje in ognja, bralec se čudi, zakaj si izbere prav to antično temo, potem pa jo Eco z obratom postavi v sedanjost, ko stavi na ogenj, zakaj zemlja, voda in zrak so postali fatalno onesnaženi. Spet drugje predstavi v polnem šarmu svojo intelektualno formacijo v krogu revije Il verri. Knjiga, ki deluje kot nekoč feljtonski roman: ko jo prebiramo, v njej nahajamo množice citatov bizarnih in frapantnih knjig, po katerih velja seči v prihodnjih branjih.