Grega Repovž

Grega Repovž

25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Uvodnik

Pogoltna in politikantska

Čeprav dogodki v Sloveniji prehitevajo drug drugega in se zaradi zgodovinskosti trenutka zdi, da je danes dovoljen spregled nekaterih dvomljivih izjav in tudi dogodkov, ker so v velikem vretju videti nepomembni, se je vseeno nujno odzvati na to, kar počne vrh katoliške cerkve. Pa smo tega vajeni.

Slovenska cerkev se je ob zadnjih dogodkih brez zadržka postavila na stran predsednika vlade Janeza Janše. Če bi šlo za ideološko vprašanje, bi to še razumeli – ločitve med cerkvijo in državo kljub vsemu ne gre razumeti kot prepovedi cerkvi, da se vključuje v javno razpravo. A da se cerkev postavi za politika, ki ne more ovreči – niti pred kamerami –, da posluje z gotovino neznanega izvora, to je namreč ključni očitek protikorupcijske komisije, je sramotno.

Javno sta se za Janšo postavila najvišja predstavnika cerkve. Najprej kar sam ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, ki je podporo Janši zavil v celofan, ko je v posebni izjavi zapisal, da politična kriza, ki je zajela Slovenijo, zbuja resno zaskrbljenost: »Po tem, ko je vse kazalo, da smo stopili na pot gospodarskega okrevanja in družbene stabilizacije, so čez noč postali ogroženi napori in dosežki vladne koalicije, s tem pa so ogrožene tudi reforme, za katere vemo vsi, da so nujno potrebne.« Prvi moralni teolog dr. Ivan Štuhec, v javnosti viden kot drugi človek cerkve, je šel še dlje – pridružil se je potujočemu Zboru za republiko, agitpropovskemu orodju SDS, in z njim opravlja pohod po slovenskih mestih, da bi oznanjal resnico o Janši. Le s temi besedami je namreč mogoče označiti izjave, kot je na primer tale: »Politika je skrb in delo za skupno dobro, zdajšnji predsednik vlade Janez Janša pa je eden in danes edini preživeli akter tiste prve skupine ljudi, ki so nosili glavo naprodaj skupaj z mnogimi v teritorialni obrambi za to, da smo državo dobili. Ta trenutek simbolizira zadnji steber slovenske osamosvojitve v slovenski politiki. In ta steber ne sme pasti, ker bo s tem padla osamosvojena Slovenija!«

Mar ni slovenska cerkev v zgodovini že prevečkrat prestopila te meje in postala orodje in del neke posamične politične stranke? Mar se res niso čisto nič naučili, navsezadnje iz neumne podpore nacistom ob okupaciji Slovenije? Pa ne primerjamo današnjega obdobja z nacističnim. A od kod cerkvenim prvakom sploh zamisel za take vdanostne in ponižne izjave politikom in o politikih? Govorijo v imenu največje verske skupnosti!

Pri čemer slovenska cerkev res nima najmanjše pravice soditi in moralizirati o krizi in ob njej. Ker je med povzročitelji te krize v državi. S pogoltnostjo je uničila svoj finančni imperij, izvorno zgrajen na zaupanju vernikov, ki so ji prav v času privatizacije zaupali certifikate (in seveda so ti vlagatelji ostali brez svojih vložkov), ogrozila pa je prihodnost nemalo zdravih podjetij. Ne samo to: med posamičnimi propadlimi tajkunskimi projekti – izraz sicer ni točen, a je tako uveljavljen – je prav cerkveni, zapakiran v sklada Zvon 1 in Zvon 2, daleč največji posamični dolžnik slovenskemu bančnemu sistemu, ki ga bodo prek proračuna – to je nujno, če želimo, da se banke in z njimi gospodarstvo sploh postavijo na noge – sanirali državljani. Ne Bavčar, ne Šrot, ne Zidar niso bili tako pohlepni kot cerkev, nihče ni nazadnje na državljane prenesel tolikšnih dolgov kot prav cerkev. In kakor je danes znano, je bil ključni odločevalec ravno Stres. Pri čemer so že nekaj let vedeli, da se jim finančni imperij lomi, pa se niso ustavili. Vsi tajkuni so tiho, le cerkev nima moralnega mačka zaradi svojih dejanj. Oziroma drugače rečeno: le vrh cerkve ga nima. Pa je med vsemi edina moralna institucija.

Cerkev sama ni zmogla in ne zmore opraviti s svojim bremenom in ne zna se oddaljiti od aktivne, dnevne politike. Deluje kot podaljšek politike; kako ponižujoče za to veliko, vseeno izjemno institucijo. Preprosto ne znajo odnehati. To, kar danes počneta njena prva moža, prvi dejanski, drugi pa moralni, je pač politična propaganda. In tega si niso zaslužili ne verniki ne duhovniki, ki v tej cerkvi delujejo. Cerkev je v svojem bistvu, če nanjo gledamo skozi vero in dejanja pretežnega dela duhovnikov in redovnic, koristna in pozitivna organizacija. In prav zato, ker je vrh slovenske cerkve danes tako zašel, bi si cerkev kot taka zaslužila vsaj petletno prepoved javnega delovanja v smislu vmešavanja v družbeno in politično življenje. Da gredo malo vase. Pa ne mislimo na prepoved, ki bi jo dala slovenski cerkvi slovenska javnost ali politika, temveč bi to moral storiti Vatikan. Če vsaj malo ceni državo, v kateri deluje, duhovnike in redovnice, ki v njej kljub izpadom vodstva normalno opravljajo svoje legitimno poslanstvo, ter seveda in predvsem vernike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.