Državo nazaj
Kaj je temeljno sporočilo uporne zime 2012/2013? Če bi združili vsa gesla in slogane, je sporočilo slovenske, politično ponovno aktivne javnosti preprosto: vrnite nam našo državo. In vendar pripadniki slovenskega političnega razreda tega temeljnega sporočila ne razumejo.
Ne razumejo tega sporočila zato, ker se prepoznavajo kot skrbnike te države – sploh ne vidijo kritike javnosti. Ne na levi ne na desni, res ne.
Kako je to mogoče? Zdi se, da zato, ker ljudi sploh ne poznajo. Ne razumejo njihovih tegob, ne razumejo, kaj pomenijo že današnje možnosti zaposlovanja, ne razumejo, da se jim dohodki zmanjšujejo, stroški – tudi tisti, ki jih nadzoruje država, od kurilnega olja do komunalnih prispevkov – pa naraščajo. Ne razumejo, kaj pomenijo višje cene vrtcev in šol za družine. A vrhunec arogance sedanje oblasti je, da se spušča v vedno nove prevare najšibkejših, brezposelnih, samozaposlenih in prekarnih delavcev. Spet so na primer prizadeli več kot 23 tisoč ljudi, ki so prostovoljno zavarovani, pokojninsko in zdravstveno. Ti ljudje imajo malo ali nič dohodkov. Kako so jim lahko – na skrivaj, s premeteno definicijo zakonskega člena – zvišali mesečni strošek za zavarovanje s sedanjih približno 100 na 260 evrov? Sploh vedo, kaj to pomeni za te ljudi, kakšen delež njihovih dohodkov je že 100 evrov? V slabem mesecu je iz zavarovanja izstopilo že skoraj 4000 ljudi. Ker preprosto nimajo. Odgovorna oseba je minister za socialne zadeve Andrej Vizjak, ki zdaj nedolžno skomiguje z rameni. A resnica je na dlani: vlada je spet računala, da bo šlo to že nekako mimo. Da se nihče ne bo oglasil. Na srečo so znoreli sindikati in zdaj vlada napoveduje popravke. Lani so tako prevarali 26 tisoč upokojencev, ki so jim znižali pokojnine le zato, ker so delali v podjetjih nekdanje skupne države. Še vedno imajo znižane pokojnine.
A to je ključ problema. Država ni zato, da pač stiska, če gre, gre. Obratno je, tepec. Država je tu zato, da poskrbi za čim več ljudi, da čim več ljudem, tudi ko jim ne gre dobro, omogoči temeljno preživetje in dostojanstvo. To je družbeni dogovor, zaradi katerega sploh imamo državo. Zato plačujemo davke. Ne zato, da imajo lahko podjetja nižje davke in čim višje dobičke. Gre za sorazmernost med enimi in drugimi. In premoženja država nima za to, da ga bo dobro prodala in unovčila, ampak da bo z njim in z upravljanjem tega premoženja državljanom dajala, vzdrževala standarde.
Kako si razlagati, da politične stranke danes, ko je zahteva javnosti tako jasna, še vedno ponujajo neoliberalne koncepte? Celoten politični spekter vztraja na primer pri nujnosti reforme trga dela. O čem vendar govorijo? Ta trg je za delodajalce dovolj prožen in liberalen. Če so delodajalci glasni, še ne pomeni, da je res težko odpuščati.
Zakaj vztrajajo pri teh konceptih? Ker se le tako počutijo elita? Ali ker so res že tako oddaljeni od ljudi, da ne razumejo sporočila? Ljudje hočejo spodobno zdravstvo, spodobno šolstvo in spodobno socialno varnost, če pridejo v stisko ter za čas starosti. Ne pa tekmo v klestenju teh pravic. Nihče ne oporeka svobodne gospodarske pobude, a tudi danes podjetja, ki imajo kaj ponuditi, dobro poslujejo. V težavah so tista, ki se niso držala pravil trga, ki se niso ukvarjala z razvojem svoje ponudbe, ampak z vsem drugim – seveda so za sabo v propad potegnila še množico drugih. Ne le pri nas, pa vendar.
Če želi ta politična elita vsaj v delu preživeti, se bo morala začeti resno truditi. Se končno začeti poglabljati v resne koncepte sodobne države in državljana, ne pa ponavljati, kar ji govorijo modni politični guruji, ki jih po navadi plačujejo razne korporacije. Javnost na drugi strani je danes aktivna in se izobražuje. Spoznava koncepte javnega dobrega, koncepte socialne države, skupnega. Dovolj je pogled na družbena omrežja.
Jón Gnarr, ekstravagantni in izjemni župan Reykjavika, politik nove islandske dobe, je pred štirinajstimi dnevi na svojem profilu na Facebooku zapisal na prvi pogled preprosto misel: »Mir je največja grožnja nasilju po vsem svetu. Ko zagovarjaš mir, se postavljaš naravnost proti nasilju.« Ne velja le za mir in nasilje. Velja tudi za koncept socialne države in za neoliberalno državo. Ni večje grožnje neoliberalizmu, kot je koncept socialne države. Kdor zahteva socialno državo, se je avtomatično postavil proti neoliberalizmu. Kdo torej stoji proti komu v Sloveniji?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.