Marcel Štefančič jr.

7. 2. 2013  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Film

Barbara

Barbara, 2012
Christian Petzold

Če se vam zdi, da je film noir umrl ali pa zamrl, potem morate vedeti, da še vedno živi zelo dobro, in sicer v nemških filmih, recimo v filmih Christiana Petzolda (Jerichow, Yella, Toter Mann, Notranji mir), ki je zdaj, z Barbaro, pokazal, da je rojen tudi za ekranizacije hladnovojnih trilerjev Johna le Carréja.

Barbara sicer ni posneta po le Carréjevem romanu, toda dogaja se prav na njegovem terenu – na začetku osemdesetih, v času hladne vojne, paranoje in Stasijeve verzije Velikega brata, hja, v Vzhodni Nemčiji, celo na njegovi najljubši lokaciji, ne v Berlinu, ampak v ruralnem delu Vzhodne Nemčije, kamor oblasti kazensko pošljejo Barbaro (Nina Hoss), disidentsko zdravnico, do katere pa novo okolje ne čuti kake afinitete, kaj šele solidarnosti, ravno nasprotno, Barbara, ki hoče pobegniti iz Vzhodne Nemčije, ima občutek, da nanjo preži tisoč oči, mi, gledalci, pa imamo občutek, da imajo v totalitarizmu oči celo stene, kamni in rože, ti periferni, hladni, anorganski, apatični, nečloveški špiclji. Barbari se zgodi to, kar se je dogajalo junakom filmov noir: padejo v svet, ki jih presega, potem pa hočejo ven, a ne morejo. Zanjo vemo le, da je storila »nekaj« – tako kot Šved v Siodmakovih Morilcih.

(Cankarjev dom)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.