Grega Repovž

Grega Repovž

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Statisti

»Na Slovenskem se razrašča ponudba množične zabavne – kulturne industrije, predvsem tujega pa tudi domačega izvora, kar predstavlja problem za položaj in sestavo visoke slovenske kulture z njenim nacionalnim, umetnostnim in etičnim pomenom.«
—Iz osnutka nacionalnega programa kulture 2013–2016

Tako nazadnjaške besede bi nas seveda morale neskončno zabavati. Kaj pa se lahko komentatorjem lepšega zgodi, kot da v ključnem dokumentu slovenske kulture na izpostavljenem mestu naletijo na tako čudovito neumnost? Lahko bi se lepo smehljali in zabavljali čez oblast. V nadaljevanju namreč piše tudi: »V kulturo prihaja vpliv t. i. subkultur, ki želijo biti alternativne in eksperimentalne, to zlasti prek novih oblik multimedijske umetnosti. S tem nastaja v slovenski kulturi spreplet tradicije in modernosti, spričo česar je tem bolj nujna vrednostna selekcija med tem, kar je zares izvirno in inovativno, in tistim, kar je epigonsko, prehodno in zanemarljivo.« Kako lahko to nastane na ministrstvu, ki se – resda med drugim – ukvarja s kulturo? Mar se ne bere kot izjava kakšne nazadnjaške verske sekte?

Problem slovenske politike ni, da jo vodijo pokvarjenci. Seveda je to tudi problem. A še večji problem je, da jo vodijo nevedni in ne ravno najbolj bistri ljudje. Državni sekretarji za kulturo na primer, ki ne razumejo, da je vendar razvoj kulture skozi tisočletja utemeljen na vedno novem alternativnem in eksperimentalnem. Pa saj je bil tudi Wolfgang Amadeus hipster svojega časa.

Šele pri takšnih primerih se pokaže, v kakšnem stanju je dejansko slovenska politika, kdo jo namreč sestavlja, kdo ti ljudje so. In kdor podrobno opazuje današnje poskuse predsednikov političnih strank, bo opazil, da so tisti, ki danes vodijo stranke, tudi sami ujetniki prav te politične preprostosti. Radovan Žerjav je to sicer poskušal skriti, a sodelovanje v vladi, ki bi neko prehodno obdobje vodila državo, mu je preprečila lastna stranka, ki že njegovega razmišljanja ni zmogla sprejeti. Zanje je že Žerjav alternativec.

Pa Žerjav ni edini, ki ima s tem težave: ena stranka za drugo se kaže kot zmes takšnih politikov. Včasih so tudi iz neurbanih okolij v parlament prihajali lokalni modreci, razsvetljenci, danes pa tudi iz urbanih prihajajo le nekakšne zvezde na lestvicah popularnih. Pa ne pravimo, da športniki ne morejo biti poslanci; nasprotno. A ne morejo biti poslanci le zato, ker so znani športniki, ampak ker so pač modri ljudje. A s temi ljudmi, takšnimi poslanci, so stranke lovile volivce, danes pa so njihove ujetnice same.

Protestniško gibanje v tem smislu ponuja preporod politike. Prek njega je v politiko pripravljeno prvič ali znova vstopiti veliko ljudi, ki so se je zadnjih deset let izogibali. To je za to državo priložnost. V politiki namreč danes najbolj primanjkuje, trdo rečeno, pameti. In leta se je zdelo, da se vanjo tudi pod prisilo ne bo pripravljena vrniti. Bolj ko bodo nova gibanja in nove stranke gradile na intelektualizmu, bolj bodo morale temu slediti etablirane stranke.

Si slovenski kulturniki še lahko privoščijo, da v njihovem imenu v osrednji instituciji kulture nastajajo taki dokumenti? Si to lahko privoščijo slovenski znanstveniki, zdravniki?

Prav odsotnost znanja in tudi modrosti je tista, zaradi katere se ne v protestniškem gibanju ne v parlamentarnih strankah ne zavedajo, da tisti, ki je najbolj odgovoren za stanje slovenske politike – in to je vodja SDS in predsednik vlade Janez Janša – danes že uprizarja svoj scenarij, oni pa so le njegovi statisti. In lahko zmaga. Zmaga? Seveda. Parlamentarne stranke se bodo kregale, nezmožne preseči nastalo situacijo, na koncu pa bo Janša tisti, ki bo na hitro obrnil politično kolo in z nezaupnico povzročil volitve. Protestniško gibanje ne bo pripravljeno, preostale parlamentarne stranke pa bodo v očeh volivcev videti nesposobne in neprečiščene. Volilna udeležba bo sicer nizka, in Janša bo zmagal. Se ta scenarij res zdi neverjeten? Pa ni. V Španiji so ga že doživeli. Tudi v Grčiji, pa čeprav je šlo za las.

In ena prvih stvari, ki jo bo tretja vlada Janeza Janše nato naredila, je, da bo sprejela nacionalni program kulture.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.