Vanja Pirc  |  foto: Alenka & Borut Peterlin

15. 2. 2013  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Portret

Borut Peterlin, fotograf

... ki obuja pionirske fotografske tehnike

Pred dobrima dvema letoma je v Londonu obiskal razstavo legendarne fotografinje Sally Mann. Navdušeno si je ogledoval njena dela in potem … obstal kot uročen. Kakšna ostrina! In kakšna tonaliteta! In to na fotografijah, narejenih v tehniki mokri kolodij na steklu, ki so jo pred več kot 160 leti uporabljali pionirji fotografije!?

Tudi sam je bil presenečen, kako zelo so ga ob prvem živem stiku očarale starinske fotografije, narejene s tistimi najbolj retro fotoaparati z mehi, steklenimi ploščicami in posebno mešanico kemikalij. A česa tako popolnega še ni videl. Ne na fotografijah, narejenih na film. Ne na fotografijah, narejenih z digitalci.

Takrat ga je zadelo kot strela z jasnega. Ponovno se je zaljubil v fotografijo in svoj poklic. In seveda se je vrgel v iskanje primerne opreme, kar ni bilo enostavno, in učenje te že skorajda izumrle tehnike, kar je bil še večji podvig, a s pomočjo srbskega mojstra Miše Keskenovića, mu je po poldrugem letu le uspelo narediti prvo mokrokolodijsko fotografijo. In nato še mnoge druge.

Nekatere je v zadnjih mesecih objavil prav tu, v Mladinini rubriki Portret. In prav ta rubrika, ki se je nekoč imenovala Striptiz, je iz njega v zadnjih letih naredila enega naših najbolj prepoznavnih, pa tudi lucidnih in duhovitih portretnih fotografov.

A pozor, to je postal kljub temu, da portretne fotografije sprva sploh ni maral. Zdela se mu je ... no, dolgočasna. Kot fotoreporter je bistveno večji izziv videl v reportažah. Sploh tistih, na prvi pogled banalnih, kot so bila denimo spregledana rečna kopališča. Doživel je tudi bolj epske reportažne zgodbe, tudi obisk za javnost zaprtega Černobila. Najbolj pa ga je zaznamovalo spremljanje romske problematike. Ker je šlo za zgodbo o človekovih pravicah. In ker je želel dokazati, da smo vseeno narod, odprt do drugačnih.

Tudi sam je bil pogosto drugačen ali pa vsaj nekdo od »drugod«. Tudi zato, ker so ga pri enajstih pri igri, ki se je končala z nesrečo, trajno zaznamovali ognjeni zublji. In ker takrat zaradi dolgotrajnega okrevanja ni zmogel večjih fizičnih naporov, se je vpisal v fotokrožek. Prebral je tudi vse knjige o fotografiji v novomeških knjižnicah in se nazadnje vpisal še na študij fotografije na priznani praški FAMU. Sprejet je bil že v prvem šusu. Ker je eno do sprejemnih nalog zastavil tako zelo kompleksno, so ga sprejeli kar brez preverjanja teoretičnega znanja.

Po umetniško naravnani akademiji je vpisal še bolj tržno usmerjen podiplomski študij fotografije v Londonu, se dodatno izobraževal v Benettonovi Fabrici, nato pa se je vrnil, zagnal festival Fotopub ter padel v fotoreporterstvo in nato še v foto urednikovanje na Mladini. S tem je dobil v roke tudi portretno rubriko Striptiz, ki se ji je sprva upiral, a ker je imel pri vsakotedenski kreativi proste roke in je poleg tega v objektiv lovil še kulturnike in umetnike, mu je hitro postala velik, kontinuiran izziv. In ravno, ko se mu je zdelo, da po okoli 300 portretirancih potrebuje nov zagon, se mu je zgodil mokri kolodij.

Mnoge je s tem presenetil. A zakaj že? Navsezadnje je doslej zakuhal že ničkoliko konceptualno in tehnično razgibanih projektov, od dnevniškega 5.00 AM do antipolitičnega Flower Power. To, da namesto enega samega hkrati razvija več slogov, je pravzaprav njegova rdeča nit. A fotografije vseeno delujejo kot zaokrožena celota, tudi zaradi humorja, ki veje iz njih. To te dni potrjuje tudi njegova razstava v Galeriji Instituta Jožef Stefan, kjer je sploh prvič skupaj postavil fotografije iz rubrik Striptiz in Portret.

S pionirskimi tehnikami medtem vrta dalje. In vrta globoko. Ne le, da se je povezal s somišljeniki iz tujine, sploh iz ZDA, kjer so priča že pravemu gibanju, skupaj s celjskim muzejem novejše zgodovine so pravkar oživili tudi osupljivo ohranjen fotografski studio Josipa Pelikana s konca 19. stoletja. Prvi rjavkasto-sivi portreti radovednih obiskovalcev že nastajajo, projekt pa utegne prerasti celo v prvi center za promocijo in izobraževanje pionirskih fotografskih tehnik v tem delu Evrope.

* Hvala KŠŠC Češča vas, da so nam omogočili fotografiranje na njihovem posestvu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.