Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kolumna

Angažiranost

Včasih se je treba zmigati

Očitna beda naše politike kriči po prenovi. Vanjo naj bi se poleg zdelanih (pol)profijev zrinili novi ljudje iz maloštevilnega plemena, ki ga označujejo aktivno državljanstvo, državljanski pogum, družbena angažiranost itd. (v nadaljevanju angažiranost). Od njih je v marsičem odvisna prihodnost Slovenije.

Iz preteklosti smo pritovorili malo državljanske zagnanosti. Prevladovala je udobna sprijaznjenost s tem, da namesto nas mislijo in odločajo drugi. Angažiranost, ta glasnost sredi ponižno molčečih, to neplačano plavanje proti toku, je za kratek čas vzniknila pred osamosvojitvijo in kmalu ugasnila. Tudi zaradi razmeroma trajnega materialnega napredovanja smo verjeli, da živimo v najboljšem možnem sistemu (liberalni demokraciji in kapitalizmu). Splošno pasivnost je s povzdigovanjem darvinističnega individualizma pospeševala napredujoča neoliberalna ideologija. Svoje je dodal narodni značaj, raje kar obča človeška lastnost – za posameznika ni dobro štrleti, še manj pa se aktivno upirati; prilagajanje večini je varnejše.

To so bili mehki mehanizmi preprečevanja angažiranosti. S slabšimi časi so se pojavili trši: dušenje celih področij z nadpovprečno stopnjo angažiranosti (npr. kulture), oženje referendumov, nasprotovanje vstajam. Janševa oblast to počne odkrito in surovo, levica bolj prikrito.

Prelom je prišel s krizo; oči so se odprle, iluzija o najboljšem možnem svetu se je razblinila. Zdaj je pri nas skoraj idealen čas za državljansko angažiranost. Ustvarile so ga stiske in spoznanje, da se neusmiljeno pogrezamo. Nastala je veriga strah-jeza-angažiranost, ki spreminja osebno držo mnogih ljudi. V civilni družbi prvič po dveh desetletjih vre. Skupni imenovalec vrenja sta zahtevi: dol z odgovornimi za krizo, hočemo pravičnejšo družbo.

Ampak kako do nje?

Eno mnenje pravi: spremenimo se osebno, pa bomo spremenili svet. Toda to je precej idealističen pogled. Res je na začetku vedno individualna angažiranost. A kot ne gre brez nje, ne gre niti brez njenega povezovanja v skupine. Tudi na strani statusa quo so skupine (stranke, omrežja, multinacionalke ….), ki jih samo s preobražanjem posameznikov in individualnim odporom ni mogoče stisniti v kot. Svet se praviloma spreminja z delovanjem skupin in njihovim pritiskom. Tudi pri naših vstajah je individualna angažiranost ustvarila skupinsko, te skupine pa so zdaj na tem, da se povežejo in kot stranka (zveza) stopijo v politiko. Če bi vanjo vstopili samo angažirani posamezniki, bi prej stranke predelale njih kot oni stranke.

Enako pomembno kot povezovanje zaradi vstopa v politiko je povezovanje angažirancev znotraj delovnih okolij, strok, področij. Brez njega ne more biti samoočiščenja elit, v katerih so, kot vsi vemo iz izkušenj, neangažiranci praviloma že povezani in vladajo tihi večini. V tem pogledu so sposobnejši. Nasploh so nepolitične elite odpornejše proti spremembam na boljše, saj vanje ne more čez noč vkorakati nov, svež del, kot je to vsaj načeloma mogoče v politiki z volitvami.

Zanimivo je nastajanje protestniškega gibanja. Spontani protesti so sprožili široko vrenje, nastajanje različnih skupin itd. A že pred protesti so obstajali angažirani posamezniki in ohlapne skupine (denimo delavsko-punkerska univerza), ki so ostro kritizirali status quo. Protesti so jim dali novo prepričljivost in pospešili nastajanje novih skupin, odkrili so jih mediji. Obstajati so morale, kot rečeno, tudi ustrezne zunanje okoliščine (kriza, posebno slaba oblast itd.). Na vprašanje, kaj je pri vstaji kura in kaj jajce, ni odgovora – oboje se medsebojno podpira in spodbuja. Ta odsotnost primata bo otežila bodoče zaslugarstvo. Seveda pa je bilo najbolj impresivno (in nepogrešljivo) množično korakanje ljudi po ulicah.

Skratka, angažiranost je intriganten osebno-kolektivni fenomen. Odvisna je najbrž predvsem od genov, vzgoje, družbene klime in trenutnega položaja. Zanjo je potreben tudi osebni pogum, ki je nasploh pomembna sestavina angažiranosti. In pogum je včasih celo nalezljiv.

Res angažirani ljudje so praviloma v manjšini, saj je to večinoma nehvaležna drža. Angažiranci motijo dani red, rutino, zbujajo kimavcem slabo vest, zato delujejo kot motnja. Od časa do časa pa se angažiranost razbohoti, postane vplivna in kaj tudi spremeni. Tak lepi čas doživljamo zdaj.

Angažiranosti ni mogoče kupiti, je najeti, si je sposoditi. To je izvorno strogo osebna drža. To ne pomeni, da se rodiš, živiš in umreš angažirano. Angažiran človek lahko obupa in se zapre v zasebnost, razmere lahko negibneža naredijo za vodjo vstaje.

Nasploh je meja med angažiranostjo in neangažiranostjo tenka. Samo to, da hodiš volit, je premalo. Tudi to, da v anketah si za gibanje, proteste pa z odobravanjem opazuješ le s kavča, ni dovolj. Če si s čustvi premalo zraven, ti lahko že razum pove, da se je za spremembe treba vsaj včasih zmigati tudi osebno. Seveda pa se je mogoče angažirati še na sto načinov.

Za angažiranost si lahko tudi nagrajen. Pasivnost, fatalizem, negibnost polnijo ljudi s frustracijami, zlasti če so časi slabi. Če pokažeš državljanski pogum, so psihološke posledice sproščujoče.

Sicer pa angažiranost sama po sebi še ne varuje pred neumnostjo, prerazvitim egom, šibkim stikom z realnostjo itd. To se bo potrdilo, če alternativa ne bo spravila skupaj močne politične stranke (zveze). Potem bo zelo podobna sedanji zdraharski politiki in pomilovanja vredna. Protestniki z ulic in trgov pa se bodo čutili izdane.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.