Jože Vogrinc

Jože Vogrinc

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Javna pamet

Domoljubje danes

Domoljubje kot vrednoto razkrajajo in razjedajo vse tiste realne družbene delitve, ki ljudi tudi sicer ločujejo v različne razrede

Prihodnost vstajniškega gibanja je odvisna od tega, ali bo zares preseglo zastarano delitev na leve in desne in ne bo le ponavljalo plitvih gesel, da so »vsi isti«, se pravi enako pokvarjeni in »gotofi«. Če pa hočemo to, bomo morali spremeniti in drugače zastaviti podedovani odnos levice do tem, za katere se zdi, da jih ima v trajni posesti desnica. Med njimi je ena izmed najbolj izpostavljenih domoljubje.

SDS je v domoljubju prepoznala privlačno ideološko tržno nišo. Svojo instantno verzijo domoljubnega paketka bi z učnimi načrti naredila za monopol. Čas bi bil, da nehamo nad tem vihati fine »urbane« nosove, ki jim ne diši predpomladno gnojenje. Za preseganje delitev je resen, realen problem, kako so se mnogi v družabnih omrežjih oklenili misli, da je vihranje slovenskih zastav na shodu Zbora za republiko izražalo domoljubje, njihova odsotnost na večerni vstaji pa pomanjkanje domoljubja.

Prelahko jih je zavrniti s smešenjem, češ ali je za domoljubje dovolj, da mahaš z zastavo? Ne zadošča puhlica, da pravemu domoljubu domoljubja ni treba razkazovati in da so bili »torej« morda večji domoljubi tisti večerni, ne glede na pisanost svojih gesel.

Res je seveda, da so mediji spet nasedli temu, da SDS in NSi brez težav razglašata med svojimi verniki posamezna gesla, ki so popolnoma nasprotna duhu protestov, za izraz prepričanja protestnega gibanja. Pošiljanje politikov v Barbara rov je bilo na protestu popolnoma osamljeno. Poziv h klanju kristjanov s protestom ni niti dogodkovno povezan (verjetno je bil sploh podtaknjen). Propaganda ljubljenega vodje, brez katerega njegovim slednikom ni živeti, napihuje skrbno izbrane transparente posameznih protestnikov, da bi umazala gibanje v celoti in svojim vernikom ponudila povsem izkrivljeno podobo. Zelo se je morala potruditi, da je pri protestnikih našla »jugoslovanske« simbole.

Čas je, da se vprašamo, kaj komu v Sloveniji pomeni domoljubje danes. Je eno samo in se sme izražati na en sam način? Ali nimamo morda tisti, ki ne mahamo z njim, dobrih razlogov za to?

Spoštovanje do drugače čutečih zahteva, da prizadetost, ker nismo mahali s slovenskimi zastavami, priznamo kot iskreno prizadetost mnogih. Da bi nas razumeli, jim moramo najprej pojasniti, da za večino državljanov prelivanje pojma »domovina« v pojem »dom« in zlivanje obojega v domoljubju ob državni zastavi ni samoumevno. Ne živi vsak v svoji hiši na parceli starih staršev. Ne posluša vsak od rojstva zvonjenja farne cerkvice na gričku, ki jo zajameš s pogledom, če stopiš na vrt. Naša predstava o domu ni tista iz videov na TV Golica, kjer kraljuje veduta domače gore nad domačo dolino, sredi domačega sadovnjaka stoji domača hiša, v rustikalni izbi pa se v glineni posodi košatijo doma pobarvani pirhi.

Zakaj ne? Eni so prišli iz drugih dežel z drugačnimi krajinami in v spominih ali v upih gledajo drugačne domove. Drugi smo se prevečkrat selili in dom za nas nima trdne podobe. Najemniki in podnajemniki imajo dom le v domišljiji. Priseljenci v Slovenijo, mladi iskalci zaposlitve v EU in sveži emigranti v Avstralijo na sebi izkušajo, da v globalni svobodi pretoka blaga in storitev nimamo več domovine. Imamo več ali manj vredno državljanstvo (če nismo izbrisani), morda dovoljenje za delo, spomine in fotografije in upe. Kolikor domišljij, kolikor upajočih in spominjajočih se, toliko domovin in domov.

Povejmo naravnost: domoljubje kot vrednoto razkrajajo in razjedajo vse tiste realne družbene delitve, ki ljudi tudi sicer ločujejo v različne razrede. Zato ga ni mogoče skrčiti v nekaj formul za dijake, ki bi jih pogoltnili kot tabletko.

Domovina ni nekaj, kar že imamo. Skupna je, pa pomeni vsakomur kaj drugega. Zato je to preresna reč, da bi si lahko privoščili, da o njej ne razmišljamo.

Ko naši sodobni prekrščevalci in eksorcisti iz spomina ljudi poskušajo izgnati rdečo zvezdo in Tita, teptajo domoljubje celih generacij. In to ni domoljubje, ki ga prideš demonstrirat na zapoved z zastavo, ki ti jo porinejo v roke. Za domovino, ki sta jim jo simbolizirala rdeča zvezda in Tito, so tisoči dali življenje, cele generacije pa najboljša leta svojega življenja. Če jim to vzamete, ste pohodili njihovo domoljubje. Če potem svojo predstavo o domoljubju vsiljujete kot obvezno, jim delate silo, saj je osebna vrednota. V resnici domoljubje preganjate, mlade pa odvračate od njega.

Ali nas torej ljubezen do domovine – to je veliko širši pojem od domoljubja, z verigo priklenjenega na dom, domačnost in državne simbole – neizogibno razdvaja? Ne!

Domovina je projekt. V prihodnosti je, ne v preteklosti. Imamo jo, če nas združuje tako, da nihče ni izključen. To je projekt družbe, kjer vsakdo živi dobro življenje in najde v njej potrjen lasten življenjski smisel. Za samo idejo domovine lahko za začetek naredite največ, če jo spoznate po dolgem in počez, od alpskih travnikov do kraških trat, od ruševja prek bukovih, smrekovih in mešanih gozdov do belokranjskih brez in pomurskih šum. Spoznajte ljubeče vzdrževane lokalne muzeje, od Trente in Kobarida do idrijskega in velenjskega rudnika. Z avtoceste zapeljite skoz opuščeno industrijsko krajino in se sprehodite do propadajočih kmetij. Potem se vprašajte: ali so domovina goloseki, privatizirane tovarne, privatne poti, privatizirana voda in država, ki je prodala banke in industrijo?

Domovina ni nekaj, kar že imamo. Nimamo je še, a jo že izgubljamo. Skupna je, pa pomeni vsakomur kaj drugega. Zato je to preresna reč, da bi si lahko privoščili, da o njej ne razmišljamo. Če so nas na to opozorili sodržavljani, ki so pogrešali slovenske zastave na protestih, jim zato kljub nestrinjanju to štejmo v dobro!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.