Petra Tihole

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Dogodki

Umetelno in glasno

Duo The Raveonettes je ponudil melanholičen in temačno obarvan pop rokenrol

Čeprav sta bila Sune in Sharin, ki sta nastopila skupaj z bobnarjem, zadržana, tega ne moremo trditi za njuno glasbo: v živo je precej trša kot na ploščah.

Čeprav sta bila Sune in Sharin, ki sta nastopila skupaj z bobnarjem, zadržana, tega ne moremo trditi za njuno glasbo: v živo je precej trša kot na ploščah.

Prejšnji četrtek, ravno na valentinovo, se je iz polteme velikega odra ljubljanskega Kina Šiška izrisovala podoba danskega dvojca The Raveonettes. Njegov idejni vodja ter pisec pesmi in besedil Sune Rose Wagner ter basistka in pevka Sharin Foo bolj ali manj prepevata o nesrečni ljubezni, v svojem glasbenem opusu pa prehajata iz nojzerskega v sanjavi pop, se spogledujeta z rokenrolom ter vse skupaj začinita še s surf rockom in psihadelijo.

Duo The Raveonettes, ki deluje na relaciji New York–Los Angeles in je našo domačijo tokrat obiskal prvič, je ob pomoči bobnarja Adriana Aureliusa stopil pred presenetljivo polno dvorano in ponudil melanholično in temačno obarvani pop rokenrol. Hipnotični nastop sta glasbenika začela s pesmijo Hallucinations s svojega najboljšega in kritiško izredno dobro sprejetega albuma Lust Lust Lust, starejše uspešnice pa v nadaljevanju umetelno prepletala s skladbami z albuma Observator, ki ga zdaj predstavljata po vsej Evropi. Najbolj doživeto so zvenele starejše skladbe, katerim je pripadel tudi zaključek večera, do konca sta namreč pripeljala s skladbama Love Can Destroy Everything in Cops On Our Tail ter komadom z njunega prvenca Whip It On, ki govori o njunih dogodivščinah v Las Vegasu.

V slabi uri in pol sta se bolj ali manj zadržana Sharin in Sune, ki se je izkazal za dokaj nekarizmatičnega vokalista, dopolnjevala in izmenjevala na vokalu, kitari in basu, basovsko linijo pa dodajala tudi s pedalom. Razmeroma kratke in udarne komade sta oživila s pomočjo močne distorzije ter na trenutke ponudila celo nekoliko preveč zamazan zvok, ki je ponekod preraščal v trušč, ob katerem so neprizanesljivo drhtela telesa, pa tudi cela dvorana.

Sodeč po njunem nastopu komade v izvedbi v živo zapakirata v nekoliko drugačno in tršo preobleko in ob tem ne skrivata svojih vzornikov, saj so vplivi skupin, kot sta Jesus And The Mary Chain ali pač Joy Division, v njuni glasbi zlahka prepoznavni. In če jima gre verjeti, to ne bo njun zadnji nastop v Sloveniji, saj sta obljubila, da se kmalu vrneta.

Pravo presenečenje večera pa je še pred njunim nastopom pripravila zagrebška kantavtorica Nina Romić, saj se je izkazala za eno tistih tekstopisk in vokalistk, ki s svojim glasom zbuja kurjo polt. Opasana s kitaro je bila skupaj z zasedbo, v kateri je morda motil le nekoliko kičast zvok klaviatur, pravi dragulj večera. Svoj nastop pa je več kot primerno dnevu končala s svojo različico međimurske narodne pesmi Ljubav se ne trži (niti ne kupuje) ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.