Marcel Štefančič jr.

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Film

Resničnost

Reality, 2012
Matteo Garrone

za +

Čudež v Neaplju.

Luciano (Aniello Arena) je mali, mali človek iz Neaplja, kar pomeni, da ima veliko razširjeno družino (Italijan pač), veliko otrok (Bog da, kar da) in še več služb – če že ravno ne prodaja rib (ja, svoj štant ima), potem drugim malim, malim ljudem iz soseske, še manjšim od sebe, prodaja robote, hišne pomočnice, ki še najbolj spominjajo na male, male sleparije, saj veste, na »darila« iz piramidnih iger in podobnih špekulantskih shem.

Nič, Luciano skuša le preživeti mučna soočenja z realnostjo, ki ga silijo v to, da je do svojega razreda – do malih, malih ljudi – tako krut, kot je realnost, ki je ustvarjena po božji podobi prostega trga, kruta do njega. Če bi bila Resničnost posneta v črno-beli tehniki, potem bi Luciano izgledal kot junaki Tatov koles, Čistilcev čevljev, Čudeža v Milanu in drugih neorealističnih filmov, ki so se skušali po II. svetovni vojni približati resničnosti. In tudi Luciano je na tem, da se ji približa, kajti na priganjanje svojih otrok se udeleži avdicije za Big Brotherja, toda vabila v resničnostni šov, ki je strahovito obsedel Neapelj in Italijo (Naj se vam izpolnijo sanje! Naj se vam zgodi Amerika v Italiji! Never give up!), ni potem od nikoder, kar ga dela živčnega, pa tudi vse bolj paranoidnega.

Če je bil najprej prepričan, da ga – zaradi njegovih »kreditnih« shem – nadzoruje finančna policija, pa je zdaj prepričan, da ga nadzoruje Big Brother, da ga torej nadzoruje sama resničnost, zato tudi na lepem vse svoje imetje razdeli revnim, brezposelnim in deklasiranim, ker misli, da mu jih pošiljajo producenti Big Brotherja, ki ga s tem preizkušajo. Še več, Luciano misli, da ga v šov namerno ne pokličejo – za kazen. Ker goljufa in izkorišča male ljudi, ker ima več kot ostali mali ljudje, ker ima rahlo prednost pred drugimi. Da bi se vsevidnemu Big Brotherju – kopilotu Boga in nevidne roke trga – prikupil, se vsega znebi. Luciano – mali človek, ki nehote ugotovi, da si je trg podredil vse vidike človeškega življenja in da imajo pravico do sreče le tisti, ki se uvrstijo v resničnost (v Big Brotherja) – bi lahko dahnil: kaj je to, da te nadzoruje finančna policija, v primerjavi s tem, da te nadzoruje resničnost! Sam je del resničnosti, toda do nje nima več dostopa, ker je resničnost le še skupek kamer, studiev, setov in scenografije, le še aparat za nadzorovanje resničnosti, le še orodje za nadzorovanje razrednega boja – boja med nevidnimi gospodarji in vidnimi hlapci, naturščiki kapitalizma, veselimi, da imajo publiko. Bolj ko so vidni, bolj so nemočni – in bolj ko so nemočni, bolj verjamejo, da so za svojo revščino, brezposelnost in deklasiranost sami krivi ter da sta nadzorovanje in status quo le del božjega načrta.

(Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.