Marjan Horvat

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kultura

Žalost namesto katarze

Komedija z ženskami in tragična Črna žival žalost o današnjem svetu

Črna žival žalost: besedilo Anje Hilling govori o rušenju tega sveta

Črna žival žalost: besedilo Anje Hilling govori o rušenju tega sveta
© Barbara Čeferin

Ideja dramskega diptiha, zaporedne postavitve različnih gledaliških uprizoritev, izvira iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja iz nemškega gledališča, ko predstav, kot pravi režiser Ivica Buljan, »niso uprizarjali zato, da bi bile del gledališkega repertoarja, ampak so hoteli nekaj povedati o svetu«. To je bilo gledališče ideje, gledališče družbenega komentarja, in takšen je tudi Buljanov diptih, v katerem je združil Komedijo z ženskami Heinricha Müllerja in Črno žival žalost Anje Hilling.

Na metaravni gledališkega diskurza Buljan sooča svet povojne vzhodne Nemčije, ki ga je zaznamoval proces denacifikacije, a tudi kolektivizma in novih idej svobode, z današnji svetom individualizma, ko se ideje kolektivizma, solidarnosti in vzajemnosti razkrajajo, posameznike pa vodijo le še sebične želje, nagoni in impulzi.

Komedija o ženskah (1969) je Müllerjeva edina komedija. Pri njeni zasnovi naj bi se zgledoval po grškem dramatiku Aristofanu. Že od starih Grkov namreč vemo, da so skozi komedije reševali družbene probleme in anomalije v takratnih Atenah. Komedija odpira prostor percepcije, saj s prstom kaže na nekatere pojave, katerim se ljudje smejejo, a hkrati delujejo na občinstvo kot osvobajajoči princip.

V ospredju Müllerjevega dela je vprašanje emancipacije žensk v povojni Nemški demokratični republiki (NDR). Müller trdi, da si mora človek svobodo izboriti sam. To velja tudi za tovarišico, ki pripada delavskemu razredu in razglaša, da ženska sama razpolaga s svojim telesom, kar dokazuje tudi s svojim golim kopanjem v gradbeni jami. Partijskemu funkcionarju, ki jo obtoži sabotaže – delavci se namreč stepejo zaradi nje –, s pomočjo knjig dokazuje svoje prepričanje. Tudi njen mož se mora sprijazniti z njenim obnašanjem. Ko moški zaradi »sabotaže« ne morejo sami premakniti žerjava, to hočejo narediti ženske.

Z zgodbo poskuša Buljan opozoriti na popačeno podobo o NDR. »Imamo vzvišen jugoslovanski pogled, da smo samo mi živeli v nekakšni svobodi glede na razmere v preostalih socialističnih deželah. Toda v NDR so imeli vsi prebivalci dostop do televizijskih postaj zahodne Nemčije. Tudi zato smo v predstavi uporabili rock, torej zahodno glasbo. In, mimogrede, tudi pravice žensk v NDR so bile v primerjavi z zahodom neprimerljivo na višji ravni.«

Tekst Hillingove, Črna žival žalost, govori o rušenju tega sveta. Buljan je želel prikazati lok od obdobja, ko se je oblikovala nova povojna Evropa, ko so se gradile tovarne, do novega sveta, ki ga živimo danes. Protagonisti Müllerjeve komedije so vse delali zato, da bi s skupnimi močmi opravili neko delo, se pravi dvig žerjava – tematizira torej kolektivno akcijo, energijo, voljo in odgovornost –, v Črni živali pa vsega tega ni več. V tem delu so glavni protagonisti arhitekti, fotografi, modni oblikovalci, ljudje, ki sestavljajo današnjo družbo spektakla. Skupaj se odpravijo na piknik, potem pa požar, ki so ga sami zanetili, popolnoma spremeni njihove odnose, saj v njem umre mati s svojo trinajstmesečno dojenčico.

Po besedah Buljana ta tragedija kaže ljudi, ki nimajo »nobene odgovornosti«. Druga drastična konsekvenca pomanjkanja odgovornosti je odnos do narave. »Mislim, da ne obstaja odgovorno človeško bitje, ki se ne bi vsak dan soočalo z drastičnim degradiranjem narave. Komedija z ženskami govori o ohranjanju narave, Črna žival pa o brutalnem onesnaževanju, izključno zaradi profita. Genialnost teksta Hillingove je v tem, da v nekem zelo diskretnem načinu, ne aktivistično kot v političnem teatru, to tragedijo predstavlja in nam jo predoči kot v antični tragediji,« pravi Buljan.

Zato vse te teme v tragediji, v primerjavi s političnimi predstavami, niso predstavljene na manifesten, ampak metaforičen način. Žalost govori o naravi, o smrti človeka in degradiranih odnosih zelo intimno. »Verjamem, da se takšen način tematiziranja najbolj dotakne publike in dela ta komad drastično nevzdržnega,« pravi Buljan. »Če govorimo v gledališču o teh problemih na politični način, potem nagovarjamo zgolj elito, ki probleme že pozna. Müllerjeva ideja, in že prej Brechtova, pa je bila, da govorimo z jezikom navadnega ljudstva in mu približamo teme, ki so politično aktualne,« dodaja režiser.

Besedilo Hillingove se sicer poigrava tudi z možno obliko katarze v današnjem gledališču. Toda namesto katarze v tretjem delu sledi ena sama žalost. Ki pa je v resnici katarzična. Vedeti nam da, da ko uničimo vse okrog sebe, medčloveške odnose, samega sebe in naravo, ostanemo goli. Gre za podobo izgubljenega raja. Nanjo nas napotujejo tudi začetne didaskalije, parafraza Biblije in Miltonovega Izgubljenega raja. Ta raj ni nikoli realiziran, ampak ostane samo v naših glavah.

Gledališki diptih:
Komedija z ženskami & Črna žival žalost
Režiser: Ivica Buljan
Kje: Mestno gledališče ljubljansko
Kdaj: 27. februarja ter 4. in 15. marca 2013 (Komedija z ženskami) & 25. februarja ter 1., 5., 6., 7., 9., 11., 19., 25., 26. in 29. marca 2013 (Črna žival žalost)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.