Grega Repovž

Grega Repovž

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Uvodnik

Obrnjena logika

Temeljni problem Slovenije in njenega izvijanja iz krize je, da v tej državi praktično ni več nacionalnega kapitala, ki bi lahko nastopal kot investitor. Ni (več) na primer družb, ki bi lahko nastopile kot kupci podjetij, ki jih banke danes poskušajo prodati, potem ko so deleži teh družb prešli v njihove roke ob nezmožnosti njihovih lastnikov, da bi odplačevali kredite. Drugače rečeno: Mercatorja v Sloveniji nihče ne more kupiti. Telekoma tudi ne. Nihče ne more kupiti Heliosa. Lahko ju le prodamo tujcem, tujim skladom. Nekateri bodo podjetja in proizvodnjo ohranili, nekateri bodo ohranili domače dobavitelje, drugi ne. Skoraj vsaka tovrstna prodaja je tvegana. Pa ne želimo reči, da so tuji lastniki slabi. Nikakor, le drugače sledijo svojim interesom – ker so njihovi interesi pač drugačni.

Nihče na primer v Sloveniji tudi ne zmore zbrati kapitala, da bi na pogorišču gradbene industrije naredil novo gradbeno podjetje in začel konkurirati tujim gradbenim velikanom, ki hitro zasedajo trg. Kapital je bil omejen že pred krizo, nespametno najemanje kreditov pa je iz trga posrkalo še tisto nekaj, kolikor ga je bilo. A ne gre le za nakupe obstoječih podjetij. Kako naj ob neobstoju nacionalnega kapitala sploh nastajajo nova podjetja? Kako obuditi nekatere panoge, na primer lesno, ki v sosednji Avstriji ob novih alternativnih oblikah izrabe lesa tako narašča? Kako vlagati v turizem, ko družb, ki bi to zmogle, ni?

Logiko bi bilo treba obrniti, popolnoma. Čeprav smo doslej v Sloveniji pod vtisom neoliberalnih ideologov poslušali predvsem o prodaji podjetij tujcem in o privatizaciji (v kateri lahko sodelujejo le tujci, ker imajo le ti kapital), bi bilo treba razmišljati nasprotno. Zakaj namreč ne bi, ker kapitala ni, podjetij preprosto ustanavljala ali preoblikovala kar država sama? Zakaj na primer ne bi država prek javnih podjetij in skladov odkrito nastopila kot ustanoviteljica novega gradbenega podjetja, po propadu vseh velikih? Zakaj ne bi država, seveda tako, da ne krši evropskih standardov, investirala v obuditev lesne industrije? Z ustanovitvijo ali obuditvijo treh predelovalnih podjetij, na primer. Zakaj ne bi država začela pospešeno investirati v gradnjo varovanih stanovanj za starejše, in sicer tako, da bi naredila nov stanovanjski sklad, tokrat varovanih stanovanj? Zakaj ne bi država odkrito nastopila na trgu in vstopila kot lastnica v Mercator – preprosto zato, da bi na posreden način zagotovila delo in prostor slovenskim proizvajalcem?

Zakaj bi bilo tako razmišljanje bogokletno? Lahko bi na primer tudi začela graditi zdravstvene sanatorije za tujce, prek zavoda za zdravstveno zavarovanje. Povpraševanje po teh storitvah obstaja. Zakaj ne bi smela država, ob vidni odsotnosti drugih investitorjev, nastopiti kot tisti, ki investira v oživljanje proizvodnje v krajih, ki jih tujci sami nikoli ne bodo odkrili? Seveda bodo neoliberalne sirene zakričale, da je to popolnoma v nasprotju s pravili sodobne tržne ekonomije. Morda res, a le v nasprotju s pravili sodobne ekonomije, ki se uveljavljajo (v imenu kupcev z zahoda) le na vzhodu. Še celo Američani nimajo nobenih težav, ko v imenu preživetja z javnim denarjem ohranjajo in rešujejo cele panoge, na primer avtomobilsko. In malodane vse razvite države so z državnimi sredstvi pomagale bankam.

Zakaj naj bi bilo državi dovoljeno le spodbujati nastanek podjetij ali naselitev tuje proizvodnje, ne pa nastopati tudi odkrito aktivno? Nobenih ovir ni, da države, ki nimajo dovolj zasebnega kapitala, na trgu ne bi nastopile tudi same. Ni je unije ali mednarodnega institucije, ki bi suvereni državi preprečil, da se rešuje.

Je to socializem? Seveda je to socializem. A te oblike sodobnega socializma dejansko danes poznajo v vseh razvitejših državah. Poznajo jih na primer v Nemčiji, ponavadi prek lokalnih in deželnih javnih skladov. A nekatere stvari so pač v postsocialističnih državah tabu, kot bi se jih sramovali, ker spominjajo na naše stare čase. No, Nemcev ne spominjajo na stare čase. Tako kot na primer Avstrijcev na stare čase ne spominja zadružništvo, ampak ga vztrajno gojijo, pa ne le v kmetijstvu, temveč celo v tako propulzivni panogi, kot je turizem. Prek zadrug združujejo kapital in interes.

Ko so predstavniki Delavsko-punkerske univerze, gre za eno najbolj artikuliranih in teoretsko pa tudi z razumom podkovanih skupin znotraj današnjega protestniškega gibanja, v javni prostor konec decembra nazaj pripeljali besedo socializem, jih je bilo strah, kakšen bo odziv javnosti. Resnih negativnih reakcij ni bilo.

Sodobne oblike socializma in socialističnega razmišljanja so danes čisto resen odgovor na krizo – in sicer kot izhod iz nje. Socializem je za državo, kot je Slovenija, ki skorajda nima svojih lastnikov kapitala – ker jih je v krizi zaradi njihove neumnosti in neumnosti države izgubila –, veliko bolj progresiven in stimulativen. In dejansko lahko kaj premakne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.