Normalizacija

Vlada bo uspela, če bo dojela sporočilo ulice. Vladanje naj bo manj zavezano klubski logiki strank in bolj interesom ljudi, za skupno dobro.

Politični padec Janševe vlade po letu dni je končal politično agonijo predsednika vlade in vladne politike, ki je državo privedla na rob politično-ekonomskega kaosa. Toda izbira nove mandatarke ne pomeni konca politične negotovosti in dosedanjih ekonomskih zablod. Pred nami je drama v treh dejanjih. Prvega smo opravili. Janševa vlada je padla. Drugo pomeni sestavo nove vlade, ki ne bo zgolj začasen most do novih predčasnih volitev. Tretje zadeva politično-ekonomsko alternativo dosedanjim rešitvam Pahorjeve in Janševe vlade. Vlada političnega nezadovoljstva mora postati vlada novih in drugačnih rešitev.

Slovenija je zadnje štiri leta globoko zabredla. Povprečen čas vladanja obeh vladnih administracij je dve leti. Tako Pahor kot Janša sta dokazala, da nista bila sposobna obvladovati kriznih razmer. Če so torej domači politični profesionalci delovali kot navadni amaterji, kaj lahko pričakujemo od nove vlade in koalicije, ki še pred letom dni ni našla skupnega jezika? Položaj je tako brezizhoden, da je malo možnosti izbire, in v tem tiči priložnost za rešitev. Politiki, ki so zapustili Janševo vlado, so bili na koncu prisiljeni skleniti pakt o konstruktivni nezaupnici in morali bodo najti tudi skupni imenovalec ekonomskih politik, strukturnih reform in politične kulture sodelovanja.

Pojdimo po vrsti. Slovenija trenutno ne potrebuje nekakšne »začasne«, »prehodne« ali »projektne« vlade, ki bi imela nekakšno omejeno legitimnost in bi zgolj servisirala prehod do novih predčasnih volitev. Razlog je preprost. Politika v kriznih razmerah, ne glede na časovni okvir, mora delovati kredibilno. Kredibilnost pa je odvisna od stopnje zaupanja in transparentnosti, oboje pa temelji na zniževanju politične negotovosti in ekonomskih tveganj. Zato je ključno, da nova vlada nastopa z vidika celotnega političnega mandata, legalno in legitimno. Ni ji treba načrtovati začasnosti svoje vladavine, ta bo morda prišla sama od sebe. Tu so pričakovanja EU in mednarodnih finančnih institucij podobna. Vse vlade vedno sprejemajo kot del politične normalizacije.

Ključno je, da nova vlada nastopa z vidika celotnega političnega mandata, legalno in legitimno. Ni ji treba načrtovati začasnosti svoje vladavine, ta bo morda prišla sama od sebe.

Toda to ni dovolj. Zakon o vladi in številu ministrstev je morda že zamudil prvo priložnost za korenitejši zasuk. Politična levica, ki dobiva mandat, bi morala postoriti dvoje. Ponuditi alternativne politično-ekonomske strategije in omogočiti širši dostop do neposredne demokracije. Vlada bo uspela, če bo dojela sporočilo ulice. Vladanje naj bo manj zavezano klubski logiki strank in bolj interesom ljudi, za skupno dobro. Že v zametku bi morala Bratuškova razpreti »družbeno pogodbo«, ki stoji zunaj reprezentativne strankarske demokracije. Formalno morda z odprtim političnim forumom v parlamentu, ki bo »samoupravno demokracijo« družbenih gibanj vključil v parlamentarni red, ne da bi »ljudje ulice« ustanavljali nove stranke in poglabljali anarhijo. Seveda obstajata dve prevojni točki. PS mora v razmerju do ZJ ravnati bistveno drugače kot SDS do JJ. Popoln umik ZJ iz politike je pogoj za politično legitimnost nove vladne koalicije. In drugič, ljudem je treba vrnili politično dostojanstvo, njihov državljanski upor mora postati upanje politične drugačnosti.

Ekonomska alternativa zadevo drugo plat. Povsem jasno je, da sta dosedanje sejanje izrednih razmer v parlamentu (zakonodaja) in fanatična centralizacija intervencionističnih ukrepov (»slaba banka«, SDH) slaba popotnica za normalizaciji razmer. Vladna ekonomska in razvojna politika, ki sta jo poosebljala finančni minister in DL, je bila preprosto v veliki meri napačna, čeprav je sledila prevladujoči ekonomski ortodoksiji EU in MDS. Toda tudi tu so se reči spremenile, od ekonomike ponudbe prehajamo k povpraševanju, fiskalna konsolidacija in bančna sanacija sta raztegnjeni, ECB tudi ukrepa drugače. Fiskalni semester poteka in determinira naš proračunski pristop, vključno s kasnejšim rebalansom. Dejstvo je, da so dosedanji vladni ukrepi poglobili recesijo in da načrtovane reforme niso optimalne. Delujejo bolj prociklično kot anticiklično, poganja jih neznosna improvizacija ukrepov brez jasnih fiskalnih in razvojnih učinkov.

Zgodba ni sila zapletena. Obtičali smo v razvojni blokadi in napačni oceni prioritet. Ključna ni fiskalna konsolidacija, temveč bančna stabilizacija, skrb za likvidnost podjetij, bank in države, dobro upravljanje zadolženosti. Temeljni makro cilj postaja reševanje brezposelnosti, nanj se potem veže skrb za gospodarsko rast in poslovno prestrukturiranje podjetij in bank. Tu lahko vlada najde skupen jezik s sindikati. Potrebna sanacija bank bolj sledi vezani decentralizirani mreži »slabih bank«, ki se potem oži proti centralni instituciji. Ključni pri tem so sanacija podjetij, skupno obvladovanje zadolženosti podjetij in bank, koordinirana akcija BS, bančnega sektorja in države. Takšno decentralizirano upravljanje slabih terjatev je fiskalno ugodnejše za državo, učinkovitejše za banke in nesporno bolj ustreza podjetjem. Zakon že sedaj dopušča različne rešitve, centralizirana slaba banka sledi na koncu in to je manevrski prostor za DL. Podobno velja za SDH, kjer je ključno, kako izboljšati korporativno upravljanje in ne kdaj privatizirati. Tu bi morali slediti razvojnim interesom podjetij in manj enkratni fiskalni suši države …

Politične rešitve so mogoče. Ekonomski zasuk je želen in nujen, če želimo presekati razvojne blokade. Toda vsako dolgoročno ekonomsko vzdržnost omogoča zgolj politično stabilna vlada. Morda jo dočakamo, če in ko Venera premaga Mars.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.