Vesna Teržan  |  foto: Borut Peterlin

8. 3. 2013  |  Mladina 10  |  Kultura

Se spominjaš Sarajeva

Milomir Kovačević Strašni, sarajevski fotograf smrti in življenja, preteklosti in sedanjosti

Milomir Kovačević in uničena podoba Tita, ki jo je po bombardiranju med obleganjem Sarajeva v svoj objektiv ujel na predsedstvu Bosne in Hercegovine

Milomir Kovačević in uničena podoba Tita, ki jo je po bombardiranju med obleganjem Sarajeva v svoj objektiv ujel na predsedstvu Bosne in Hercegovine

Sjećaš li se Sarajeva? Se spominjaš Sarajeva? Nostalgični vzklik in hkrati spomin na eno nekoč najlepših mest na Balkanu, ki so ga v devetdesetih letih obkolili, razrušili, pobili na tisoče njegovih meščanov; pa tudi opomin, kaj vse se je dogajalo med 1425 dni trajajočim sovražnim obleganjem Sarajeva, najdaljšim obleganjem kakšnega evropskega mesta sploh.

Za tiste, ki so pozabili ali bi želeli pozabiti, so tukaj slike Milomirja Kovačevića Strašnega, ki je med letoma 1992 in 1995 s fotoaparatom vztrajno beležil življenje in dogodke v obleganem Sarajevu. Posnel je najbolj pretresljive slike v tem noč in dan granatiranem mestu, a nikoli ni privolil, da bi katerakoli tuja tiskovna agencija kupila katero izmed njegovih fotografij. To je bilo njegovo načelo in zaobljuba, ki je v času vojne ni prelomil, zato ni prevzel nobenega takšnega naročila.

Sjećaš li se Sarajeva se je imenovala tudi prva povojna Kovačevićeva razstava v Sarajevu. Postavljena je bila leta 2005 v času mednarodnega gledališkega festivala MESS v razrušeni mestni Vijećnici, ki je še en opomin na barbarski pohod velikosrbske vojske.

Za razstavo Sarajevo, moje mesto, moja usoda, ki si jo lahko ta mesec ogledamo v Cankarjevem domu v Ljubljani, je Kovačević izbral serijo fotografij, s katerimi je dopolnil epistolarno knjigo Transatlantik Mail treh prijateljev in nekdanjih sodelavcev, treh Sarajevčanov. Pesnik in esejist Semezdin Mehmedinović se je odpravil na drugo stran Atlantika, pisatelj in novinar Miljenko Jergović se je preselil v Zagreb, Milomir Kovačević se je odselil v Pariz. Začeli so z e-dopisovanjem in Kovačević je pošiljal fotografska »pisma«, črno-bele posnetke življenja v Sarajevu od druge polovice osemdesetih let pa vse do leta 1995. Izbor teh si lahko ogledamo na ljubljanski razstavi, dodal jim je še posnetke nočnega Pariza iz druge polovice devetdesetih let.

V Pariz se je izselil leta 1995 tik pred koncem vojne v Bosni in Hercegovini, med katero so mu ubili očeta. »Za vrnitev je nujno, da imaš tukaj še kaj, jaz pa nimam ničesar več. Odšel sem po treh letih vojne in 30 tisoč fotografijah, to je veliko za malega človeka. Odšli smo mama, brat, sestra in jaz ... no, kako naj rečem, če ti nekdo uniči dom, ni vrnitve,« pravi. Posnel je na tisoče fotografij, med njimi fotografske serije, ki jih je predstavil na razstavah širom po svetu – Tito in War, In Memoriam, No Name, Ase leži, Vojna arhitektura itd. S someščani je delil grozljivo usodo in jo pretapljal v črno-bele fotografije, ki so priča njegovih etičnih in estetskih vrlin. Vzdevek Strašni je dobil že konec sedemdesetih let na mladinskih delovnih akcijah, še sam ne ve, zakaj. Ima pa še en vzdevek – Munja, tega si je prislužil zaradi fotografij in hitrih odzivov pri fotografiranju. Sedaj je njegov dom Pariz in leta 2007 mu je takratni francoski predsednik Jacques Chirac podelil naziv viteza, prejel je tudi nagrado francoske fundacije za fotografijo CCF. Leta 2008 je v pariški galeriji Fait & Cause predstavil cikel fotografij Sarajevo v srcu Pariza.

Njegovo delo je opazila Julie Biro, strokovnjakinja za Balkan in sodelavka katoliškega komiteja proti lakoti in za razvoj CCFD. Kovačevićeve vojne fotografije so bile izhodišče za njen 30-minutni dokumentarni film No Name, ki govori o vojni in pregnanstvu številnih Bošnjakov, o Kovačeviću in tudi njegovem delu v Parizu. Julie pravi: »Je umetnik. Njegove fotografije govorijo o navadnih ljudeh. Je nežen in spoštuje ljudi, ki jih fotografira. Je fotograf vsakdanjega življenja, a vojna je grobo posegla v njegovo življenje in njegovo mesto. Ko se potopite v njegove fotografije, vam povedo o Sarajevu in vojni veliko več kot besede.« Premiera dokumentarca je bila marca 2012 v Parizu, v začetku maja lani pa je bil prikazan tudi na Modulu Memorije, kulturološkem delu sarajevskega festivala MESS.

Za sodelovanje pri monografiji skupine avtorjev Sarajevo – moj grad, mjesto susreta ga je poklical Jasminko Halilović, mlad sarajevski pisatelj. »Vedno poudarjam, da je Milomirjevo delo nekaj posebnega, da je drugačno od dela drugih fotoreporterjev, ki so spremljali vojno za tuje medije. Milomir s fotoaparatom ni iskal smrti in krvi, ampak življenje. Minilo je 20 let in njegovim fotografijam vrednost samo še raste,« je prepričan Halilović.

Kovačević meni, da je ta sarajevska monografija, ki je izšla leta 2010, ena boljših. Navadno so takšne monografije delali tujci, ta pa prinaša zgodbo o Sarajevu iz Sarajeva. »Želim si, da bi ponovno zrasla generacija Sarajevčanov s pozitivno energijo in nadaljevala našo tradicijo prijateljstva in ljubezni do tega mesta in da bi iz Sarajeva spet naredili mesto, podobno tistemu, kakršno je bilo nekoč,« pravi. Strašni je tih človek, nerad govori o sebi in preteklosti. On fotografira.

Fotografska razstava:
Sarajevo, moje mesto, moja usoda
Kdo: Milomir Kovačević
Kje: Mala galerija Cankarjevega doma, Ljubljana
Kdaj: do 24. marca 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.