Vanja Pirc

15. 3. 2013  |  Mladina 11  |  Kultura

Da se zlo ne pozabi

Prelepa balada Svetlane Makarovič v odrski glasbeno-literarni preobleki

Makarovičeva bo oder delila z Mar Django Qurtetom, s katerim se prekrivajo v občutju, ki ga prinaša njihovo delo. In to je grenko, hrepeneče, lepo.

Makarovičeva bo oder delila z Mar Django Qurtetom, s katerim se prekrivajo v občutju, ki ga prinaša njihovo delo. In to je grenko, hrepeneče, lepo.
© Sai Pan

Balada o Sneguročki, ki jo je lani pri Mladinski knjigi izdala pesnica in pisateljica Svetlana Makarovič, je ena tistih čudovitih knjig, ki se jih moraš, potem ko si jih prebral, lotiti še enkrat in še enkrat. Pa ne le zato, ker jo je napisala Makarovičeva, nedvomno eno ključnih imen naše literature, in ne le zato, ker je zgodba hkrati tako zelo grenka in lepa, temveč tudi zato, ker je tako zelo poučna.

Začne se z nasiljem. Tolpa podivjanih moških vdre v hišo, umori starše in posili njihovo hčerko, ta pa, pretresena od gorja, ki so ji ga prizadejali, odide, ne vedoč, kam gre in zakaj. Sčasoma pozabi tudi, kdo je in od kod prihaja. In hodi tako dolgo, dokler dokončno ne omaga. Tik preden umre, rodi hčerko, in ker je ta otrok zime, jo poimenujejo Sneguročka. Zraste v prelepo dekle, ki očara vse, ki jo spoznajo, in pritegne tudi pozornost marsikaterega mladeniča, vendar jim čustev ne more vračati. Nikogar ne zna imeti rada. Nikogar ne zna ljubiti. In tudi njena koža je ledena. A drugačna ne zna biti. Potem se začne sneg topiti, Sneguročko pa začne tiščati v prsih ...

Balada, ki sčasoma prerase v pravljico za odrasle, navdih črpa iz ruskega izročila, spremljajo jo tudi ruske uspavanke, vendar nima idiličnega konca. A prav zato je še toliko bolj sporočilna. Ravno bridek konec naj bi bralca prebudil iz sna in ga streznil.

»Poanta balade je v tem, da se vsako zlo pozabi, kot da ga nikdar ni bilo. Tako kot se je pozabilo na inkvizicijo, holokavst, Auschwitz, Srebrenico … naslednje generacije so jih vzele kot zgodovinsko dejstvo in nič drugega, ob tem pa niso občutile nobene bolečine in empatije več. A prav zato, ker se nanj pozabi, se zlo neprestano vrača in ponavlja, pa čeprav si vsakič znova obljubimo, da do tega ne bo prišlo,« ugotavlja Makarovičeva.

Sama na to pogosto opozarja tudi v svojih kritičnih javnih nastopih, a hkrati je prepričana, da je vozel vendarle mogoče presekati. »Rešitev obstaja. A ponudi jo lahko le umetnost. Umetnost je bila vedno nad zlom. Je protistrup človeškega zla. Vsaka prava umetnina namreč zraste iz frustracije – iz bolečine, razočaranja, krivice, gorja, neizjokanih in izjokanih solz, krikov bolečine, protesta, besa … tista, ki nastane iz dobre volje, pa ni umetnina, temveč kvečjemu umetniško-obrtni produkt,« pravi Makarovičeva.

Svoje razmišljanje lahko podkrepi s svojim obsežnim opusom, v katerem najdemo številne pesniške zbirke ter prozna dela za odrasle in mladino, ki so prevedeni tudi v tuje jezike in priznani v mednarodnem prostoru. Ob njenih pravljicah, tudi denimo ob Pekarni Mišmaš in Sapramiški, v katerih je prav tako prepoznati nekaj otožnega, grenkega, so odraščale in jih znajo na pamet cele generacije otrok. Je tudi igralka, ki je že kot začetnica prejela Sterijevo nagrado, najprestižnejšo gledališko nagrado v nekdanji Jugoslaviji, pripovedovalka, izvajalka lastne poezije, pevka, šansonjerka. Zadnja leta pa jo najbolj poznamo po baladnih pravljicah za odrasle.

Sporočilo Balade o Sneguročki, ki je izšla v treh knjižnih različicah, slovenski, ruski in zbirateljski, opremljenimi z vzorčkastimi črno-belo-rdečimi ilustracijami Anamarije Babić, je doslej že nekajkrat predstavila javnosti na literarnih dogodkih. Zdaj pa je sklenila, da ga občinstvu ponudi v še bolj celostno zaokroženi podobi, na posebnem, že skorajda gledališko zasnovanem dogodku, kjer bo interpretativno moč svoje balade združila z glasbo priznane skupine Mar Django Quartet, znane po tradicionalnih ruskih baladah in romancah, ki temeljijo na bogatih in izpovednih besedilih.

Makarovičeva je tudi sama glasbenica in v preteklosti je tudi kot literatka že nastopala z glasbeniki, denimo z Madžarskim nacionalnim romskim orkestrom Sánta, ko pa je prvič slišala Mar Django Quartet, je, kot se spomni, »ponorela od navdušenja«. Takoj je začutila, da so si blizu. »Zdelo se mi je, da bi bilo krasno, če bi lahko nastopili skupaj, vendar vsak s svojim samostojnim repertoarjem, jaz s Sneguročko, oni s svojo glasbo, saj se prekrivamo v občutju, ki ga prinaša naše delo. In to je grenko, hrepeneče, lepo.«

Makarovičeva glasbeno-literarni dogodek, ki bo naslednjo soboto v ljubljanskem Kinu Šiška, namenja najžlahtnejšemu in najzahtevnejšemu občinstvu. Pravi namreč, da želi v času, ki ga ima še pred sabo, ustvariti še kaj lepega in s tem pustiti za seboj bleščečo sled.

Glasbeno-literarni večer:
Sneguročka
Kdo: Svetlana Makarovič in Mar Django Quartet
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 23. marca 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.