Ciper, druga Islandija

dr. Bogomir Kovač

29. 3. 2013  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Ciprska bančna kriza in način njenega reševanja sta nov dramatičen mozaični kamen v nizu zblojenih protikriznih zgodb EU in njenega reševanja evra. EU pred nami umira na obroke, znova in znova ujeta v labirinte svoje institucionalne zmede in vodstvenih nesposobnosti. Kako si drugače razložiti popoln fiasko s prvim predlogom reševalnih ukrepov (17. marec 2013), pa usodo popravkov dober teden pozneje, ki ponavljajo ključne napake grškega pristopa. EU je zapečatila ekonomsko usodo Cipra za dobro desetletje. Toda njegovi ekonomski grobarji so s tem zgolj utrdili svoje politično pokopališče.

Ciper je seveda najprej zgodba zase. Stisnjen ob azijsko obalo je stoletja pomenil trgovinski, poslovni, pa tudi finančni most med Evropo in Azijo. Njegovo sodobno politično-ekonomsko usodo je zapečatilo troje dejstev. Najprej mešano grško-turško prebivalstvo, potem dokončna politična delitev otoka in nazadnje vključitev grškega dela v EU. Ciper je tako postopoma dobil status evropskega »trojanskega konja« do Turčije, pa tudi do pravoslavnega sveta (Grčija, Rusija, Srbija). Davčna, bančna in finančna tajnost so bile v jedru novega razvojnega modela, slovita »nevidna roka« trga je tod zgolj poskrbela za »nevidnost« poslov.

Ciper je v vseh pogledih postal vzoren primer globalne financializacije, deregulacije in liberalizacije. Razvijal je vse, kar so mu dovolili in priporočali, prikrito podjetništvo in hipertrofirani bančni sektor, korupcijo in domačijsko korporativno upravljanje. EU je ob sprejetju Cipra in njegovem prevzemu evra vse to vedela. In zakaj bi se zgražali nad Ciprom, če je finančno poslovanje v poslovnih oazah del normalnega evropskega biznisa? In če danes deželni nemški davčni uradi odkupujejo na črnem trgu bančne diskete, polne pokradenih informacij o nemških varčevalcih v švicarskih bankah. Hipokriziji EU in poniglavosti finančnega biznisa tudi ob ciprski krizi ni videti konca.

Očitno EU pet let po nastopu velike recesije še vedno tava v temi. Na eni strani ne želi prevzeti politične, fiskalne in monetarne odgovornosti za »skupnost držav«, hkrati pa ne dovoli, da bi članice opustile evro. Po drugi strani pa je tudi Ciper posloval, kot da se po letu 2008 ni nič zgodilo, nihče ni želel opustiti spornega razvojnega pristopa. Prvi ne vidijo, da je evro vse bolj osrednji ekonomski problem, drugi ne spregledajo, da je financializacija Cipra prinesla razkroj in ne razvoj družbe.

Ciprski problem je še najbolj podoben islandskemu iz leta 2008/2009. V obeh primerih niso bile problem javne finance, temveč hipertrofirani bančni sektor, ki je ušel vsakršnemu nadzoru. Bilančna vsota bank je v Islandiji desetkrat presegla BDP, v ciprskem primeru osemkrat, v islandske banke so nalagali predvsem Britanci in Nizozemci, v ciprske Rusi. Povsod so investirali v domače nepremičnine in zunanje finančne toksične papirje. Islandce so do kraja potopile slabe britanske investicije, Ciprčane grške. Toda od tod dalje so pomembne razlike.

Islandija je politično avtonomno ukrepala in uporabila heterodoksni pristop, Ciper je dobil oktroirano in enoznačno rešitev »trojke«, z varčevanjem in zahtevanimi reformami. Islandija ima svojo valuto, njena depreciacija je pospešila izvoz in omilila padec rasti. Ciper je zacementiran z evrom, obsojen na izgubo konkurenčnosti in sedaj mu grozi »grški« padec rasti. Islandija zaščiti domače varčevalce na račun tujih, za katere sta potem poskrbeli britanska in nizozemska vlada. Ciper je v nasprotju z evropsko rešitvijo prekršil temeljno zavezo zaupanja v nedotakljivost bančnih vlog (do 100.000 evrov), kar je del evropske varnostne sheme in novi steber želene bančne unije. To je bila obojestranska usodna napaka, ki je kljub popravkom zamajala politično zaupanje doma in sprožila novo bančno nezaupanje v EU.

Shakespeare je ciprsko dramo v Othellu že zdavnaj genialno rešil. Če je Jago bruseljski demon, Roderigo morda naiven Ciprčan, postaja Othello prispodoba EU.

EU doslej za vsako ceno brani evro in finančne interese francoskih in nemških bank. Nima niti političnih niti fiskalnih poti, da bi rešila problem, centralnih monetarnih vzvodov (evroobveznice) pa ECB ne more sprožiti. Islandija se je rešila, ker je imela svojo valuto in avtonomne politične odločitve. Podobno velja za švedski primer. Obakrat so bili ključni domači politični konsenz in legitimnost ukrepov, lastna valuta in izvozna konkurenčnost, ki omogočata postopno rast, fiskalno in socialno vzdržnost. Vsega tega Ciper nima in tudi ne more dobiti. Ste opazili, da nihče ne govori o lastnikih bank in korporativnem upravljanju, da ni zahtev glede poslovnega nadzora in da nihče ne ve, kako poslovno restrukturirati in potem dokapitalizirati ciprske banke?

Ekonomska rešitev Cipra je torej, da izstopi iz evroobmočja, prevzame svoj funt, ga devalvira in stopi na pot svojega poslovnega razvoja. Poslovna rešitev so prestrukturiranje bank, dokapitalizacija in javna spremljava finančnih poslov. In da to postane del normalne politične procedure EU namesto fatalne »trojke«, ki seje politični strah in podobno ekonomsko zmedo, kot stari MDS v dolžniški krizi sredi osemdesetih let. V Bruslju naj pustijo, da Ciper sledi islandskemu primeru, sicer bodo ciprsko usodo kmalu delili tudi drugi.

Shakespeare je ciprsko dramo v Othellu že zdavnaj genialno rešil. Na koncu so vsi mrtvi ali pa v beneških ječah. Če je Jago bruseljski demon, Roderigo morda naiven Ciprčan, postaja Othello prispodoba EU. Nedorečena ostaja zgolj jesenska usoda Desdemone v Nemčiji. Toda še vedno ostaja upanje, da nas odreši moralna moč kakšne nove Emilije.