Luka Dakskobler, fotoreporter in novinar

Začelo se je z reportažo o športnih psih, nadaljevalo z zgodbo o Lyri, prvi slovenski psički, ki obvlada frizbi, in potem še z drugimi izstopajočimi psi. Tudi tistimi, ki pomagajo bolnim ali poškodovanim ljudem. Skupaj z njimi je obiskal zavod za usposabljanje, delo in varstvo v Dornavi ter spremljal, kako so se na terapevtske kosmatince odzivali tamkajšnji otroci. Med njimi je bila tudi Barbara, enajstletna deklica s cerebralno paralizo.

Takoj se mu je zdela nekaj posebnega. Sprva morda zato, ker je bila vedno nasmejana. Ko pa je izvedel, da se sporazumeva z očmi in da ji gre pri tem celo nadpovprečno dobro, je sklenil, da si pozornost zasluži ne glede na vse. Pa četudi sam pri tem bankrotira. Kljub težkim časom za fotoreporterje, katerih honorarji so vse nižji, namreč reportaže vedno dela »by the book«, zanje si res vzame čas, na teren gre tudi neštetokrat ... in vprašanje je bilo, ali bo na koncu sploh lahko pokril stroške nenehnega premagovanja 152-kilometrske razdalje med Kranjem in Dornavo.

A odločitev je padla. In po letu dni spremljanja terapij, učnih ur in družinskega okolja smo v slovenski izdaji revije National Geographic Junior, s katero tudi sicer redno sodeluje, dočakali reportažo o Barbari.

O dekličini izjemnosti pričajo že same fotografije v njegovi značilni črno-beli tehniki, ki preprečuje, da bi barvni šumi pozornost preusmerili z bistva. V tem primeru z živahnih oči in nasmeška do ušes. In optimizma. In točno to je v fotografijah prepoznala tudi mednarodna žirija letošnjega fotoreporterskega natečaja Slovenia Press Photo. Barbarino zgodbo je izbrala za najboljšo reportažo v kategoriji Ljudje, na koncu pa ji je podelila še veliko nagrado med reportažami. Za slednjo se je boril kar sam s sabo, saj sta tudi med reportažami v kategorijah Novice ter Narava in okolje slavili njegovi zgodbi. V prvi zgodba o ljubljanskih in mariborskih protestih, v drugi o beneškem boju proti poplavam.

Seveda je pričakoval kakšno nagrado, a štiri so bile vseeno presenečenje. Res pa je, da nagrade zdaj že redno dobiva na tak način. Že leta 2011 si je na natečaju Slovenia Press Photo v enem mahu izboril tri, vključno z veliko nagrado za najboljšo reportažo o revnih istanbulskih ribičih. Predlani si je tudi v hudi mednarodni konkurenci natečaja Nature Images Awards izboril kar tri nagrade. »Prehitel« ga je le svetovno priznani fotograf National Geographica Steve Winter. Prepričal je z zgodbama o ribah; v eni je spremljal reševanje rib iz Cerkniškega jezera med njegovim presihanjem, v drugi pa projekt repopulacije takrat že skoraj izginule soške postrvi. S slednjo se je ukvarjal dve leti.

Ni naključje, da je toliko njegovih zgodb tako tesno povezanih z naravo. In še sploh z ribami. Sam ribari že od sedmega leta. In kot najstnik je prvo priložnost za fotoreportersko delo dobil prav pri reviji Ribič. Najprej je poročal o tekmovanjih v muharjenju, postopoma pa se je lotil tudi kompleksnejših zgodb.

In prav zgodbe ga že od nekdaj zares zanimajo. Tudi tiste, ki gredo onkraj realnosti. Pri štirinajstih je napisal že tri romane, čeprav potem nikdar niso dočakali objave. V prvem je nadaljeval zgodbo Jurskega parka, v drugih dveh pa razvijal lastno znanstveno fantastiko. Pozneje so s prijatelji zagnali skupino Majestic 5, ki je snemala kratke filme in videospote, sam pa se je najbolj usmeril v scenaristiko in sodeloval pri prvi slovenski mobinoveli Njudjerzzi ter televizijskih oddajah Z glavo na zabavo in Big Father.

A tiste, za katere diha, so kljub vsemu poglobljene fotoreporterske zgodbe. Svoj mladostni cilj, objavljati za National Geographic, je izpolnil že davno, premierno z reportažo o Žički kartuziji. Danes je največji izziv, kako še naprej slediti svojim sanjam in pri tem preživeti.

A je borec. Kot otrok je prebolel otroško paralizo in, podobno kot Barbara, tudi sam preživel veliko časa po bolnišnicah. Dobro ve, kako je, če so vsi prepričani, da ne boš zmogel živeti »normalno«. A dobro ve tudi, kako je, če stvari vzameš v svoje roke in dokažeš nasprotno.