Kauwboy

Ptiči.

Ken Loach, danes steber velikih filmskih festivalov, dobitnik Zlate palme in slavljeni, tako rekoč panteonski auteur, je nekoč, ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil še zelo mlad in ko so Evropo stresale podobne vibracije kot danes, posnel sublimni film o 15-letnem dečku iz rudarskega yorkširskega sluma, ki najde ptičje gnezdo, iz katerega odnese mladiča, ki ga potem prelevi v svojega ljubljenca, prijatelja in učenca. Imenuje ga Kes. In tako je naslov tudi temu kultnemu filmu, sicer Loachevemu prvencu.

Kauwboy, celovečerni prvenec nizozemskega režiserja Boudewijna Kooleja, izgleda kot reimaginacija Kesa, le da je Jojo, ki ga igra Rick Lens, pet let mlajši, mladič kavke, ki ga posvoji (in ki postane njegov ljubljenec, prijatelj in učenec), pa pade iz gnezda. Tako kot energični, a osamljeni in nevklopljivi Jojo, mali vaterpolist. In tudi ranjen je – kot Jojo. Za razliko od Kesa, v katerem je dečkov oče izginil, mati pa živela v svojem filmu, je tu dečkova mati – country pevka – tista, ki izgine (turneja, kariera, »Amerika«), medtem ko v svojem filmu živi oče (Loek Peters), sicer depresivni, nekomunikativni varnostnik, ki za sabo pušča modrice in ki ne nadomešča le matere, ampak tudi depresivnega, nekomunikativnega Harryja Deana Stantona, ki v Wendersovem Parizu, Teksasu išče svojo izginulo, pobeglo ženo.

Kauwboy je Pariz, Teksas skozi otroške oči. In te otroške oči, ki ritualno vstopajo v čudni, nervozni, stresni, tekmovalni živalski svet kapitalizma, nad katerim krožijo hitchcockovski ptiči, ima veliko vprašanj – in kavka je odgovor. Toda ta kavka zelo spominja na onega krokarja iz slovite poeme Edgarja Allana Poeja, ki daje nesrečnemu študentu na vsa vprašanja vedno isti profetski odgovor: »Nevermore!« Nikoli več! Vedno isti odgovor – ne glede na to, kaj vpraša študent, ki objokuje izgubo svoje drage. Tudi Jojo, ki objokuje izgubo svoje drage, dobi na vsa vprašanja isti odgovor: »You’re the one!« Ti si ta! Marx je nekoč rekel, da mora revolucionar pustiti mrtvim, da pokopljejo svoje mrtve, in pozabiti materin jezik, če hoče biti revolucionar. To bo moral storiti tudi Jojo, če bo hotel preživeti. Kar pove vse o socialnih pogojih sodobnega odraščanja: otrok se mora danes obnašati kot revolucionar, če hoče preživeti ta neoliberalni svet, v katerem so vsi prisiljeni v stresno tekmovanje in v katerem očetje tekmujejo z materami ter tako drug drugemu zbijajo ceno. Ko Jojo – v čast svoje matere, ki je ni, in v brk svojemu očetu, ki je – poje Happy Birthday, zveni tako, kot bi pel Internacionalo.

(Kinodvor)