Nostalgija in brezčasnost

Ko je Peter Hook pred tremi leti napovedal, da je v zasedbi The Light zbral mlade glasbenike, s katerimi bo preigraval glasbo svojega nekdanjega benda Joy Division, so se nanj vsuli običajni očitki, da to počne le zaradi denarja. Lahko le provokativno ugibamo, koliko koncertov zvezdniških glasbenikov bi videli na domačih odrih, če bi vsi sledili bolj plemenitim vzgibom. Najbrž ne veliko ... Zato se zdijo tehtnejši pomisleki, ali ne bi bilo nemara tako legendarnega, ikoničnega benda, kot je Joy Division, bolje pustiti nedotaknjenega na piedestalu glasbene zgodovine. A sodeč po fenih, ki navdušeno polnijo koncerte aktualne Hookove turneje, je tudi to zgolj retorično vprašanje.

Hooku v korist govorijo tudi nekatere druge okoliščine. Joy Division je danes mnogo bolj popularen in cenjen bend, kot je bil pred triintridesetimi leti, ko mu je pot zaprla prezgodnja smrt frontmena Iana Curtisa. In to prav v času, ko sta singel Love Will Tear Us Appart in njihov drugi album Closer doživela velik uspeh. Preostali trije člani, Hook, Bernard Sumner in Stephen Morris, so iz spoštovanja do Curtisa začeli novo poglavje, glasbe Joy Divisiona pa na koncertih niso igrali še dolgo po tem, ko so se s svojo novo zasedbo New Order že povzpeli med najbolj vplivne in popularne bende osemdesetih in devetdesetih let. No, to popularnost so unovčili predvsem obiskovalci notoričnega, ultimativno plesnega manchestrskega kluba Hacienda, ki je deloval le po zaslugi benda.

Če bi o tem, koga od preživelih treh članov bi najraje slišali izvajati skladbe Joy Divisiona, vprašali fene, je velika verjetnost, da bi največ glasov – na račun žurerskega pedigreja – dobil prav Hook. Sodeč po neumornem poskakovanju v ljubljanskem Kinu Šiška se na odru zelo dobro znajde tudi pri sedeminpetdesetih. Pa naj si bo to kot povsem spodoben interpret Curtisovih besedil ali, še raje, kot eden najbolj unikatnih rockovskih basistov.

Žal je inštrumentalno vlogo tokrat prevzel predvsem spremljevalni bend, ki je sicer našel korektno ravnotežje med dodelano studijsko in bolj robato koncertno podobo Joy Divisiona. Toda hkrati se ni dalo povsem izogniti občutku, da je vse skupaj vendarle nekoliko preveč podrejeno Hooku. A to ni preveč motilo fenov, ki so povsem napolnili veliko dvorano in ob poplesavanju uživali v celotnem prvem joydivisionovskem albumu Unknown Pleasures in nekaterih drugih največjih hitih.

Pred koncertom je Hook povedal, da ga veseli predvsem dejstvo, da je glasba benda Joy Division preživela test časa. Če sodimo po odzivu generacijsko pisane publike, med katero so bili najbolj glasni in navdušeni najmlajši, že po razpadu zasedbe rojeni obiskovalci, potem Hooku lahko le pritrdimo. Pa tudi skrb tistih, ki jih je bilo strah, da bi jim koncert utegnil pokvariti lep spomin na ploščo Unknown Pleasures, je bil povsem odveč.